Anonimen
|
Ne vem, a se jaz potem svetla točka ali kaj? Delala sem kot študentka - vse, od čiščenja, tajniških poslov do varstva v OPB. Potem sem se prijavila na razpis na naši šoli. Zahtevali so eno leto delovnih izkušenj in ker sem že kot študentka delala v OŠ, so to upoštevali. Na razgovoru sem jim odkrito povedala, da me ni sram prijeti za nobeno delo, naštela sem jim vse, kje sem delala, od kolonij, do vsega, jim priznala, da sem tisti trenutek delala tudi na črno, ker pač od zraka se ne da živeti in da še bo tako, vse dokler ne bom dobila službe. In me sprejeli. Ne samo to, da so me sprejeli, ravnatelj mi je povedal, da je služba moja že eno uro in pol po razgovoru. Punce. Ni vse tako črno, kot se sprva zdi. Saj je res, službe ne ležijo na cesti, to vidim pri mojem , ampak odkrito, on je bil pripravljen pozabit na to, da ima fakultetno izobrazbo ter raje dela s 5. stopnjo, kot pa da je brezposelen. In pač veva, da se bodo nekje nekoč odprla vrata k njegovemu poklicu. Da pa ne boste mislile - na enem razgovoru v neki šoli, me je ravnatelj spraševal, kdaj mislim imet otroke, ker noče, da bi šla hitro v porodniško. Glupo. Ravno v šoli, ko bi se morali borit za otroke.
|