Anonimen
|
Elanor pozdravljena,
tudi jaz sem izgubila babaico... že nekaj mesecev nazaj, pa še zdaj ne morem priti k sebi ... Bila je moja babica - mama --- pri njej sem preživela prvih svojih pet let, stari starši so mi bili kot straši... Vsa leta sem se vračala k njej, ji pomagala, ko je umrl dedek...
Težko je opisat z besedami kaj se je tisto jutro, ko so mi sporočili, da je ni več, zgodilo... Se mi zdi, da je od takrat veliko stvari drugače... Vem, da bo treba naprej, pa kljub vsemu še zdaj jokam, ko si jo želim poklicat.. Tudi midve sva bile povezane Mož je priča, da sem se tisto noč, ko je umrla, zbudila in bila budna in jokala, ko je umrla... Ni mogel verjeti, ko sva zjutraj dobila klic... In ko mi je oče umrl, sem tudi jaz sanjala, da mi je umrl na rokah... naslednji dan sem ga šla obiskat na onkološki in še naslednji dan je umrl...Tako je to... Ljudje smo povezani - verjamem - ne le na fizičnem ampak tudi na 'nekem' drugem nivoju... pa naj bo karkoli že, da ne zaidem v nevarne vode..
Nekaterim ni jasno, kako to, da se ne sprijaznim z mislijo, da je bila babica pač stara in, da je morala umreti... in da je to pač babica... Meni pa se še vedno srce trga in v prsnem košu stiska, vsake toliko časa pa premaga jok...
Od njene smrti je že več kot tri mesece, pa mi je še vedno tako hudo... Treba je pa žalovat, se zjokat, sicer bo čez leta še hujše...
Drži se in pazi nase!!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
za tebe 
.
