Colt
|
Vremensko poročilo je bilo ugodno. Ok, ne letim rad v svinjskem vremenu, čeprav so tu najnovejše in skoraj popolne naprave, polne raznih usmerjevalnikov in radarskih snopov, polne raznega tehničnega sranja ki ga niti ne razumem v detajle...kar je res je res, še vedno najraje letim ob podpori svojega vizualnega stika z zunanjim svetom...in danes ponoči je napovedano jasno vreme. Vsaj Frankrurt-Brnik.
Kratek pogovor s Frankfurt Tower, dovoljenje za taxiranje do steze...na stezo...vse je potekalo gladko. Odkar sem kapetan na moji ljubi 320ki, rad delo ''tajnice'' prepuščam mlajšim kopilotom, naj se oni zafrkavajo z zaspanim glasom kontrolorja ki se mu komaj da kaj povedat...mene to že leta ne zabava več. Pravzaprav mi je postalo že skoraj muka..'''mularija'' (kopiloti ki so mi dodeljeni na takšnih letih) pa potrebuje vajo, trenažo....vse to rabijo, da bodo znali zrecitirat vse potrebno, kadarkoli in kjerkoli, pa če jim sam vrag piha za rit, kar je treba je treba.
Še vedno me zajame tisti razburljiv občutek, ko obe motorni komandi počasi potiskam naprej, ko gromozanska moč prime te bele tone jekla, ko se premaknemo...ko se začne oditavati hitrost na IASu...ko gre vse kot po maslu, še vedno si sam pri sebi zašepetam tisto znamenito od Pink Floydov....''into a distance...a rivener of black''...kaj pa vem, zgolj navada verjetno. Ampak je moja, in se je ne morem ločiti.
Narahlo potegnem polvolan k sebi in letalo se umiri, usmerim ga v pravilen kot, preverim brzino, dviganje, temperaturo in obrate motorja...vse je ok. Check lista gre kot po maslu in na obrazu kolega kopilota vidim njegov znanja in iskušenj željni izraz, komaj čaka da izrečem znamenite besede, (eh, naj mu bo) ''tukaj imaš, tvoj je''.
Predam mu krmilo Airbusa in za hip zaprem oči. Vse je tako kot mora biti, smo na poti domov, moje letalo je v varnih rokah in za hip se predam sanjarjenju. Kako je doma? Sam sebe v šali vprašam, če imamo še isti sistem in če so izbrisane že odbrisali nazaj, haha...pa čeprav me ni bilo samo pol dneva, se včasih prav divje poigram z mislimi, ne morem si kaj, skušnjava je pač tu. Dobro, še ene par bolj ali manj strupenih misli gre skozi del moje hemisfere možganov, nakar se spomnim na nekaj kar mi ni dalo miru. Bila je ona, prišla mi je v misli in noče stran.
Svetli dolgi lasje so se ji lesketali v jutranjem soncu ko se je vzpenjala na letalo, njene čutne in mehke ustnice so kazale komaj zaznaven nasmešek in se pol odprte poljubljale z jutranjim zrakom na Brniku...matr je bila lepa. Bila je...enostavno neopredeljivo lepa. Za hip sem pozabil na svojo funkcijo kapetana, pozabil na vsa pravila in norme, na odgovornos človeka na mojem položaju..ter ko sem jo zjutraj videl začel fantazirati o njej, fantazirati o njenem spodnjem perilu in o tistih fantastično lepih in hipnotično privlačnih očeh. Ko sem po stari navadi šel skozi letalo in pozdravil potnike, me je vprašala če vem kdo je kapetan. Hehe, na obrazu ji je posalo da preklemano dobro pozna kapetanske našitke in da me v bistvu samo zajebava...tudi njen poredni nasmešek je dokazoval to..seveda sem ji v smehu odgovoril da nimam pojma in da sem jaz samo navaden kurjač tukaj, ha ha. Ne morem si pomagat...smejalo se jetudi nekaj mularije ki so sedeli poleg. Ko sem šel nazaj grede skozi letalo in se je bilo treba pripraviti na proces zagona motorjev, se mi je nasmehnila in me prijela za roko. Vzdrhtel sem, ona pa...''prepričana sem da bo vse v redu''. Damn, zakaj mi je to rekla? Vraga, saj vem da bo vse v redu, saj je moja naloga da je vse v redu, če ne bi bilo ''vse v redu'', me pri Adrii obesijo za jajca, FAA bi me likvidirala in moja nadaljna kariera bi šla ''rakom žvižgat''.
V privat življenju sem si privoščil že mnogo napak...ampak ne, ne...ko imam v rokah 150 duš ki jih moram varno pripeljatiz točke A do točke B...pa ni debate. Vse mora biti popolno. Še kako urco bom njihov oče, mati, župnik in kaj jaz vem kaj še vse, vse doler moaj ptica ne pristane na Brniku, dokler se mehko ne dotaknem tal, so njihova življenja v mojih rokah in moja odgovornost. Njeni laski...njen vonj...njen skrivnostni nasmešek....mmm...in tako sem jaz, skoraj najmlajši kapetan pri Adrii Airways....skoraj zadremuckal za par minut, nekje na 12 000 nadmorske, kot že tolikokrat prej....nakar:
KEPTAIN KEPTAIN....iz desnega sedeža. WTF?!? si mislim in odprem oči. Glas mojega kopilota je mejil na paniko, kazal je vznemirjenje in nekje globoko tudi strah, kazal je nekaj....kaj pa vem kaj...nekaj neznanega pač. Odprem oči in najprej v delčku sekunde naredim visual check kokpita, na prvi pogled se mi zdi vse ok. Pogledam kolega in vidim potne kapljice na čelu...nekaj ni vredu,nekaj je zelo zelo narobe. Pogledam še enkrat kokpit...****!
Indikator ognja v levem motrorju utripa?!? Vidim prav? Prvič v svojem življenju, prvič v svoji dolgoletni karieri...je to mogoče? Eden od dveh motorjev se mi bo vžgal?!
Še preden to misel spravim skozi, ogromno letalo strese sunkovita vibracija. Prvi na kar pomislim je motor ki pada proti črni zemlji. Pogled na levo....enka je v ognju. KAKO JE TO MOGOČE?! Naslednjo desetinko sem že pri sebi, trdno držim krmilo, kopilot mi že recitira check listo za izklop motorja. Vse se dogaja v sekundah, vse gre tako hitro, kot bi utečen mehanizem opravljal svojo nalogo, kot da bi vsak dan izkljapljal motor....čimhiteje, preden se ogenj razširi...čimhitreje. Niti ni bilo časa za paniko, prevladala je strokovnost in leta, ma kaj leta, desetletja vaje...prekinjen dotok v enko, aktiviranje protipožarnega sistema...izklop vseh motornih sistemov v enki....in končno, po dobri minuti so ognjeni zublji ponehali s svojim plesom smrti, pomirili so se in samo še rahlo žarenje je dokazovalo vso absurdnost položaja. Moj Airbus se je vlekel kot smrkelj na nebu, hitrost sem komaj držal, iz smeri sem tudi že skrenil...v vglavnem, vse je v pizdi. Ok, potniki. Kaj že? aja, kot njihov ''oče in mati'' bi se spodobili da jih nagovorim in skušam pomiriti. Ko bi bil sedaj poleg moj dolgoletni prijatelj (sicer nekoliko preveč rdeč za moj okus, pa vendar naju združuje ljuvezen do (pretiranega) črnega humorja, bi rekel: Spoštovani potniki in potnice, smo brez motorja, poslovite se od sebe in od svojih, kmalu boste pozabljen raženj, razbit nekje med alpami. Dober tek. hehe, situacija je ****ed up, meni pa gre črni humor po glavi, res sem že za na brušenje. Ok, vzamem mikrofon: ''potniki in potnice, pravkar se ubadamo z manjšo težave na levem motroju, pomirite se in si pripnite varnostne pasove. Ni razloga za preplah''. Komu sem lagal,njim ali sebi?
Ni šlo, mater da z enim motrojem nisem mogel vzdrževati višine, kaj šele da bi zadevo izpeljal normalno. Kreteni iz kontrole so končno premaknili svoje zavaljene riti v svojih varnih naslonjačih v stolpu in sprejeli moj ''SOS'', ampak njihovo brbljanje po radiju mi niti ne pomaga. Kaj bojo? Mi bojo čudežno na 10 000 zamenjali motor? Bojo my ass, jaz sem tista **** stranka ki moram sedaj ves tale folk dol pripeljat v enem kosu. Sicer pa...to je moja služba.
Tretji robec ki sem ga nafilal s svojim švicem je romal v koš...motor pa je tih, kot bi mu dušo potegnilo v kraljestvo Hada. Ok, nenadoma dojamem vso resnost položaja. Statistično mam vse šanse da pristanem zjutraj v dnevnem časopisju. Prvi slovenec bi bil, ki bi na tak način s kakršno koli svojo napako sedaj pripomogel k smrti tolk folka. Je to v mojem stilu? Damn, moram dat vse od sebe da se ta scenarij ne uresniči. Kaj nej? Višine mam še kar nekaj, Alpe ki si jih tako zelo želim, pa se bližajo le počasi. Treba bo pozabit na vse ostalo, treba bo izkoristit ves potencial/znanje/iskušnje od prej, da sedem dol mirno ali vsaj z minimalnimi žrtvami. V kolkor me drugi motor ne bo zajebal, bi moralo it. Ok Grega, get a grip, sej bo. (nekje v ozadju mi trpka misel prišepeta: bo my ass)
Ni več časa obračat, ni več časa iskat alternativno letališče, vse kar lahko naredim je to, da po radarju in ILSu počasi (ILS= Instrumental landing sistem) usmerim 320ko na stezo 1-3, pšroti domačemu Brniku. Vlečemo se kot smrkelj, par deset vozlov nad minimalno brzino, variometer mi kaže vstrajno izgubljanje višine...ni lep prizor. Če mi hitrost pade še malo, smo v ****u. Ni spasa. Letalo za svoje letenje potrebuje določeno hitrost in tukaj ni nobene znanosti...če je hitrost manjša, letalo pade v vrij, kar pomeni pospešena pot na oni svet. Tega si ne smem dovolit, pa magar če sedem na travnem letališču v Lescah, ne smemo pasti v vrij.
Kratek pogovor s našo 118.75 frekvenco, nato sledi priklop na Brnik TWR (Tower). Tudi tam so nervozni...ampak tega ne smejo pokazat. Kaj mi pomaga, če mi glas v slušalki pove da so vse steze prazne in da čakajo gasilci in reševalci? Kaj mi to pomaga, če bomo že čevapčiči veliko prej? Ok Grega, ne prepusti se malodušji, sej še ni konec.
Velika bela ptica se mi komaj še opoteka prek alp, ko se končno priklopim na domači ILS. Smer je ok. To pa je tudi vse kar je ok. Višina veliko premajhna, pa še ta ****ed čelni veter, kar mi še otežuje delo. Ma vsaj dvojka (desni motor) dela tako kto je treba...kaj če mi še ta odpove? sej niti nimam časa za razmišljat o tem. Dobro, kopilotu ukažem naj nekje privleče ven check listo za pristanek v sili.
Gremo po vrsti: Flaps (zakrilca) zunaj. Kolesa se odločim dati ven šele tik pred dotikom, da zmanjšam upor. Strobe lights...on. Potniki so itak že privezani, midva tudi. Ok, gremo naprej...več ne morem narest. Moje oči iščejo in begajo....ter končno vidijo nekje daleč lučke odrešenja, lučke doma, luči letališča ki so danes tako čudne....seveda, saj sem vsaj 1000m prenizko za normalen approach. Samo še kakih 10-20 knotsov letim preko minimalke, skoraj že čutim kako se letalo trese in kar hoče zaviti v vrij. Palica je nesigurna, pedala skoraj brcam in suvam, da se mi odzovejo. Luči postajajo vse vidnejše, vse bližje...še kakih deset kilometrov do dotika s stezo.
Od tukaj naprej se je vse začelo dogajati z bliskovito hitrostjo. Vem samo da je nenadoma nastala smrtonosna tišina, kot bi vse pomrlo. Prekleta opozorilna luč na kokpitu je povedala vse. Ogenj tudi v desnem. ****!?! Brez pogona sem, samo še tele pat metrov višine. Brzina pada. Ne morem ga več stabilizirati, tla se bližajo prehitro. Na račun višine ne morem več dobiti hitrosti, zaradi enostavnega dejstva...NIMAM VEČ VIŠINE!
Nekje v megli se spomnim samo še luči letališča ki so tik pred nosom mojega letala. Spominjam se svojih rok in nog, kako so se z zadnjo kaplico energije borile z velikim ptičem, da ne bi presunkovito zadel asfaltne steze. Spominjam se, da eksplozije, ko je levo krilo zadelo tla, spominjam se da sem zadnjo sekundo ruknil ven kolesa in spominjam se kričanja v potniški kabini. Z zadnjimi močmi pogledam kopilota...bil je krvav, ampak je migal. To je dobro. Živ je. Skoraj zadnja misel ki mi je šla skozi zavest, je bila misel na tiste nedolžne potnike in upanje...o moj Bog, da bi bili vsi živi''. Ne zaslužijo si smrti v tem jeklenem ptiču. Povsem poslednja misel pa je bila...skoraj smešno...njene besede...vse bo v redu,vse bo v redu....
...tema ki me je zajela je bila odrešujoča. Trajala je sto let, ali pa morda deset minut. Vem samo to, da čelo nisem imel več krvavo, da ni bilo več strahu, da ni bilo več bolečine. Nekaj nežnega me je prijelo za roko in me odpeljalo ven. Pogledal sem jo in bila je ona. Njena obleka je bila še bolj snežno bela kot prej, njen obraz popolnoma miren in njen pogled pomirjujoč in zaupanja vreden. Vem samo to, da sem ji sledil. Vem da mi je rekla da je prišel moj čas in da naj se ne bojim. Zaupal sem ji in odšel z njo. Kam? ne vem. Sem umrl? ne vem. Vem pa da sem živ bolj kot kdajkoli prej.
Slovenske novice, dne 18. 7. 2003:
Včeraj zvečer je na Brniku strmoglavilo Adriino letalo Airbus-320. 13 potnikov je bilo poškodovanih, vendar nihče ni več v življenski nevarnosti. Preiskava je v polnem teku, posebna komisija pa sumi da je šlo za okvaro pri dovodu goriva v oba motorja. Po besedah kopilota, je bila iz strani glavnega pilota, kapetana G. K.ja izkazan junaški boj, ki je letalo v skrajno nečloveških razmerah pripeljal nazaj in rešil vse potnike.
Edina žrtev nesreče je 32 letni kapetan, G.K. uslužbenec Adrie, z licenco prometnega pilota in vsemi zahtevanimi izpiti, tako da je napaka posadke izključena. Še zanimivost očividca, njegovega poklicnega kolega, kopilota: ''Grega je imel na obrazu nasmešek, ko so ga še zadnjič odnesli iz njegovega delavnega mesta, za kokpitom''
Nekatere ste to že brale, nekatere pa prvič sedaj. Upam da vam je bla zgodbica všeč  , se pa opravičujem za vse pravopisne napake...je blo kr na hitro napisano namreč tole.
_____________________________
...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Všeč mi je! Posebej mi je pa všeč strast do letenja, letala, naloge, odgovornosti, ki jo je zazanati skozi vso zgodbo. Bravo!
Verjetno maš precej izkušenj glede potovanj z ''linijami''..no, dejstvo je da sta poletanje in pristajanje najtežji faci v celotnem poletu. Tistih zares tapravih pristankov, kjer se komaj čuti dotik s stezo je pa že po nenapisanem pravilu zelo malo. Tu je desetine dejavnikov ki se vsako sekundo spreminjajo...tako da je včasih treba biti kr prizanesljiv. 
