lejca
|
Pocasi dobivam pogum ,da vam zaupam svojo zgodbo....Boli me ,ko pisem a mi pomaga ,saj se mi zdi,da sta moji dve deklici tako prisotni in da sta tukaj..da obstajata...da nista le plod moje domisljije... Jokali smo od srece,ko je ginekologinja potrdila nosecnost...bila sem najbolj srecna na svetu ..in novica da sta dve pikici ...nas je presenetila...Pocutila sem se tako posebno ,tako drugacno od vseh drugih...Kljub zacetnim tezavam,izcedkom smo nadaljevali pot s pomocjo inekcij.Ni me bolelo ,saj sem vedela ,da bo le pomagalo. Dnevi so bili se lepsi ,ko se je moje pocutje se izboljsalo...jedla sem zelenjavo in sadje...telovadila v bazenu,se sproscala in uzivala. Ginekkologinja me je opozorila ,da sem v rizicni nosecnosti,da ob dveh otrockih moram se posebej paziti...Vse nasvete sem upostevala in vsak UZ upala,da sta vredu,da migata ,mahata in da srcek bije. Po drugi morfoloski,pri 22.tednih me je ginekolog napotil k specialistu za enjajcne dvojcke...Bila sem v strahu a pripravljena narediti vse.Ker je bil petek zvecer sem morala pocakati na ponedeljek...morda je bilo to usojeno?kaj bi bilo ce bi bil ta dan cetrtek?vsa ta vprasanja mi skacejo po glavi... V petek zvecer sem zacutila bolecine...vendar nisem posvecala nobene pozornosti..vse do ponedeljka zjutraj ,ko celo noc nisem spala...Sla sem k ginekologinji in ta me je napotila takoj v bolnico...pocila mi je membrana...se vedno nisem dojemala situacije....Sprejeli so me na oddelek in mi dali spasmex...proti krcem...Situacija se je pocasi zacela umirjati..vse dokler...dokler nisem zacutila grozno bolecino,ki se je samo stopnjevala....kako sem se zavedala,dda je zacetek konca....Kmalu nisem morala vec prenasati bolecin,popadkov,zacela sem kricati...odpeljali so me v porodno,z mano je bila tasca,ki je medicinska sestra in me drzala za roko....za vedno ji bom hvalezna,da mi je stala ob strani.... Daj,daj pritisni so mi dejali in rodila se je drobckana ,vsa bleda Cristina in malo kasneje se mal vecja in vsa temna Roberta.V solzah sem jih videla na dalec in jokala sem in sse sprasevala....zakaj se o dogaja prav meni? Telesna bolecin je izginila a ostala je psihicna...boli me srce,ko se spominjam na ta vecer...vsak ponedeljek ob 20.uri pomislim nanju...prihaja 4.teden odkar ju ni vec....iscem odgovore na moja vprasanja...zakaj zakaj zakaj? Ko so me vprasali ,ce bi ju hotela videti,mi je moz svetoval,da naj raje ne grem....strah me je bilo zato sem upostevala njegov nasvet....sedaj mi je zal...morala bi ju videti,se posloviti,se opraviciti,pocutim se krivo,rada bi ju stisnila v objem in jima rekla,da bo vse v redu,da sem njuna mamica in ,da ne mine dan,da ne bosta v mojih misli. Ne jocem vsak dan...pobiram se...odkar se poznam,se zavedam ,da sem mocna kot oseba...zgleda ,da so me predhodne izkusnje naredile mocno.K sreci imam moza,ki me podpira 100%,ki ve kdaj imam slabe dni,me zna potolaziti in mi vliti moc.Brez njega bi blo huje. Misliva na naslednjo nosecnost in si jo zeliva cimprej...ne bo nadomestila moji dve deklici ,zavedam se,da je vsaka nosecnost nekaj posebnega...zivim z mislijo,da me moji dve gledata z neba in mi mahata.Jaz pa vsako nedeljo prizgem svecki . Za vse ,ki ste prebrale mojo zgodbo in ki boste pripisale kaksen komentar se zahvaljujem iz vsega srca; tako vem da sta moji dve puncki blizu mene in da enostavno sta. Lp Lejca ( Cristina in Roberta rada vaju imam.)
|