Tejči
|
Tako, tamala mi končno malo spi, jaz pa sem zbrala energijo in voljo, da vam zaupam mojo porodno izkušnjo.
Vse skupaj se je začelo v soboto 2.10. Že dopoldan mi je bilo sumljivo kaj se dogaja z mojo pupo, ker ni bilo brcik..no tiste, ki spremljate RR tako veste, ker sem vas prosila za nasvet. Popoldan še vedno nič brcik, vendar sem vedela, da se ji ne more hudo goditi, ker je kolcala. Tako sem se odpravila na praznovanje rojstnega dneva, se tam fino napapcala, šla domov in počakala, da je ura bila 21., da je prišel dragi domov iz službe. Brcik pa seveda od nikoder. Poklicala sem v porodnišnico in jih vprašala za nasvet ter dobila odgovor, da moram takoj noter na CTG. In tako smo se tako rekoč iz rojstnega dneva odpravili v porodnišnico. Priklopili so me na CTG in v tistih 30 minutah je tamala »ponorela«..v tistem času kar 8 gibov. Mi je postalo nerodno, ker sem si mislila, kaj bodo le rekli, da za brezveze hodim noter in si nekaj namišljujem. Potem so mi naredili še UZ, ki je trajal tudi dobrih 30 minut..s tem je doktor najbolj prepričal, da je vse OK. No in za tem še enkrat na CTG. Na tem drugem CTG-ju ni bilo ne duha ne sluha o popadkih, tamala pa je še kar naprej »norela«. Pomočnica doktorja me je še pregledala in bila sem popolnoma zaprta-kot bi bila v kakem 5. mesecu. Joooj..sem se noro počutila. Ker pa je bil tisto noč dežuren en malo smešen doktor, ki vse ki pridejo tja obdrži v bolnici, sem tudi jaz morala ostati noter. Dali so me v porodno sobo, me priklopili na CTG in v takem položaju bi morala spat..kriza, ko se nikamor ne moreš prav obrnit, pa še tiste postelje trde… Ob štirih ponoči me je konkretno pritisnilo na stranišče in sem poklicala sestro..odklopila me je s CTG-ja, me vodila na WC in potem me ni več priklopila nazaj, ker je videla, da popadkov ni, ostalo vse OK in me rešila vsaj te muke..za tem sem tudi končno malo zaspala. Naslednji dan..v nedeljo 3.10. zjutraj ob 7.30 me je spet priklopila na CTG..rezultat: popadkov nič in že so me hoteli napotiti na oddelek. Jaz pa sem se še upirala, zakaj raje ne domov, če je z nama vse OK. Nakar je prišla druga sestra in rekla, da me bo raje še vseeno pregledala. In glej glej: odprta sem bila že skoraj 2 cm. Vsi smo bili prav pošteno presenečeni. Potem sem morala čim več hodit. Ogledala sem si celo porodnišnico, vsak kotiček, dokler nisem bila že tako utrujena (od neprespane noči), da bi najraje kr padla v posteljo. Tudi nosečka v sosednji sobi je imela isto nalogo kot jaz-hojo, tako da sma šle skupaj skozi to dogodivščino. Preden sem končno okrog 11.ure legla v posteljo, sem šla na WC, kjer sem opazila tisti slavni čepek (čisto malo rjavkastega izcedka). Spet so me priklopli na CTG-rezultat: popadkov še vedno nič. Babica me je pregledala in takrat sem bila odprta že skoraj 4 centimetre. Takrat me je tudi obrila in naredila edino napako: obrila mi je bradavico. Ja, končno sem se zavedla, da bom kaj kmalu držala v rokah svojo štručko. Full sem bla vesela in babici sem nonstop tečnarla »kak dolgo še?«. Takrat sem poklicala fanta, ki je bil v službi, da naj počasi pride, ker gre zares. Takrat so mi dali tudi umetne popadke in babica mi je predrla mehur..od takrat naprej nisem več smela vstati (to je bilo okrog 12. ure). Popadki so bili od začetka čisto mili, okrog 14. ure sem jih le komaj kaj čutila..kot najmanjše možne bolečine pri menstruaciji. In potem je prišla meni najbolj neprijetna izkušnja: pritisnilo me je kakat, dobila sem svečko in ker nisem smela več vstati, sem mogla opraviti na postelji na kahlici..no, ampak tudi to smo preživeli in bilo mi je v veliko olajšanje. Potem mi je babica kar povečevala in povečevala popadke, dokler niso bili že kr fajn boleči..takrat mi je dala injekcijo proti bolečinam, ki pa se mi zdi-ni nič pomagala. Ti zelo boleči popadki so trajali 45 minut, nakar sem naenkrat čutila, da dete hoče ven. Tisti trenutek sma bila s fantom sama v sobi in poslala sem ga po babico..seveda sem mislila, da bo dete kr naenkrat skočlo ven. Prišla me je pogledat in rekla, da sem popolnoma odprta in da si ni mislila, da bo šlo tako hitro. Od takrat naprej naju ni več pustila sama v sobi. Mogla sem leči na bok in pritiskati kolikor se je dalo. Potem je babica rekla: »Še 3 krat bova tako pritisnili, potem pa na hrbet in še 10 krat bolj«. O marička, sem si mislila, kako lahko še bolj pritisnem, če sem se še to tako trudila. Vendar sem kaj hitro videla, da še mam moči na zalogi, čeprav sem bila že tako lačna, da sem se kr tresla, pa neskončno se mi je luštalo čokolade. No in potem sem pritisnila še parkrat na hrbtu in glavica je bila zunaj..sploh nisem čutila, da je že tako daleč, dokler mi nista fant in babica tega povedala. Takrat sploh nisem več čutila bolečine. Potem sem še 2 ali 3 krat pritisnila in dete je baje kr poletelo ven..fant je rekel, da je tako skočila ven, da jo je babica komaj prijela. Nepozabni 3. oktober ob 15.36. 9nebesa9nebesa9nebesa Bila sem presrečna in takoj sem dobila pupiko na trebuščka. Jaz bi jo kr nonstop mela tam, pa so mi jo hitro vzeli, da so jo umili in oblekli. Potem je prišel doktor in me zašil. Šivanja sploh nisem čutila, končal pa je v kakih 5 minutah. Babice so me potem še umile, oblekle in potem sem dobila štručko k sebi, da sem jo prvič lahko podojila-nepozabno! Ati je zmes šel proslavit in hitro..malo v rožicah..prišel nazaj k nama, da naju je pocartal. Prvi obisk so mi dovolili že v porodno sobo..novopečena babica in dedek sta prišla pogledat štručko, saj je dedi moral takoj zatem na službeno pot v Belgijo. Bil je presrečen, da jo je videl, a potem neskončno nesrečen, ker je 14 dni ni mogel videti. In tako so minile minute v porodni sobi, nakar so me ob 20.00 prepeljali na oddelek. Takrat se je ati moral poslovit od naju. Tam sem 4 ure opazovala moje preljubo dete, jo cartala, lupčkala,… Ob 23.30 pa je prišla sestra, da sem prvič vstala..polomija..kri se je kr vsipala z mene. Morala sem se preobleč in potem sem legla nazaj v posteljo. Zjutraj sem se lahko šla prvič stuširat in pod tušom mi je postalo slabo. Na srečo so ravno v tistem trenutku prišle sestre v sobo in pogledale kaj se dogaja v kopalnici. Pomagale so mi obleč in spravit nazaj v posteljo. Potem je bilo končno konec komplikacij z mano. Drugi dan je dobila tamala zlatenico..prvo so ji dali tamalo lučko, da je lahko bila zraven mene, tretji dan pa je imela še višjo zlatenico in so jo dali pod lučko na intenzivno nego. Bila sem žalostna, jokala v sobi in komaj čakala, da so me klicali, da sem jo lahko šla podojit. Po 2 dneh na intenzivni negi, se je rešla zlatenice in lahko sma šle domov..spet eden nepozabnih dni 8.oktober. Ja, tako se je zaključilo moje bivanje v bolnici.
Še in še bi lahko napisala, kaj se nam je potem doma dogajalo, vendar že sedaj sem se preveč razpisala.
Tiste, ki vas porod še čaka: ni nikakršen bav-bav, najlepše in najbolj čarobno doživetje za vsako žensko..samo ne se ga bat-sproščene bodite in poslušajte babico!
Tako, to je bila moja porodna izkušnja.
Pa lep pozdrav
Tea :sloncek:
|
Natisni
