nita
|
No, res je že čas, da še jaz napišem svojo porodno izkušnjo. Konoc koncev, bo Ela stara že kmalu en mesec. Vse skupaj se je začelo v četrtek 3.2., ko se mi je dopoldan počasi začel luščit čep. Luščil se mi je počasa celi dan. To je bil zaenkrat edini znak, vendar to pomeni, da je možnost, da še par dni ne bo nič. Tako se nisem nič pripravljala, da bi kam šla. Zvečer pa so se začeli popadki. Seveda prvo nisem vedela, za kaj se točno gre - nekaj me je pač zvijalo. Pa se je to zvijanje nadaljevalo in se zgostovalo. Tako da sem ob 2:00 imela popadke na 5 minut. Zbudila sem dragega (sama itak nisem nič spala) in mu predlagala, da bi krenla. Zunaj sicer ni snežilo, bilo pa je dost snega in zelo zelo mrzlo. Vem samo to, da sem se celo pot tresla, tut takrat, ko se je v avtu že segrelo. Od čega le, ha ??? V porodnišnici so me lepo sprejeli, sestra me je poslala v kopalnico, da se slečem in mi dala seksi (hi!)spalno srajco. Sledil je CTG. Tu sem bila prvič na CTG-ju, saj mi ga moj G. ni nikoli delal. Popadki niso bili ravno močni, bili pa so nekje na 8 minut. Odprta pa nisem bila nič. Tako me je sestra poslala spat. No, spala seveda nisem nič, popadki pa so se ponavljali pribljižno na 5 minut. Moj dragi pa je odšel, saj je moral v službo. Zjutraj je sledil pregled pri G., ki je ugotovil, da sem odprta šele za en prst, nato še CTG in nič novega. Malo kasneje so me poslali še na ultra zvok. Tam sem slišala lepe pohvale, tako da sem se malo pomirila (ves čas sem se namreč tresla). Punca je bila obrnjena v najbolj idealni položaj, ne pretežka in z dokaj normalno glavico (normalno za porod, seveda) z obsegom 33. G. mi je rekla, da bo to lep porod. Vendar še ni bil čas za porod, tako da so me sestre lepo poslale sprehajat po hodniku. Tako sem tut ugotovila, da imam manj močne popadke in tut manj pogoste, če hodim. Če bi to vedla doma, bi še malo počakala, preden bi krenla. Ker pa sem doma lepo ležala v postelji, so se pa popadki ponavljali bolj enekomerno. Ob 12:00 je ponovno sledil pregled pri G. in CTG. Še vedno odprta šele dva prsta. Vseeno so me ob 13:00 poslali v porodno. Tu se je pa čas začlel vleč. Ura na zidu se ni nikamor premeknila. Dobila sem še umetne popadke, tako da so bili sedaj bolj intenzivni, bolj boleči in časovno daljši. Vsi so mi rekli, da je boljš, če rodiš samo s svojimi popadki, da umetni bolj bolijo. Pa, saj nisem imela kaj za zbirat. Še vprašali me niso. Sicer pa itak ne vem, kako bi bilo rodit brez umetnih popadkov. Mogoče zvem naslednjič, hi. 15:15 sem lahko začela pritiskat. Dvakrat sem pritisnila in punca je bila zunaj. Ob natanko 15:30 se je rodila čudovita punčka, ki smo jo poimenovali Ela. Tehtala je 3050 g, dolga je bila 50 cm in po Apgar-ju je dobila oceno 10. Zavili so jo v in mi jo prinesli, da smo se prvič podojile. Seveda sem jokala zraven od veselja. Potem sem morala tri ure ležet v porodni na hrbtu in z prekrižanimi nogami. Ja, bila sem prerezana in seveda šivana. O bolečinah bi rekla tako: bolijo popadki, oz. bolj kot bolijo so zoperni - zopern občutek. Bolelo me je potem še šivanje, ker se pač nisem mogla sprostit. In seveda potem par dni teji šivi bolijo. Samo potiskanje in porod pa ne boli. Ko so me prerezali, sem čutila le kratek skelet. Po treh urah sem končno dobila svojo večerjo (celo noč nisem spala in cel dan nič jedla in pila in seveda rodila) in to neko drobovino v omaki, ki je sploh ne jem. Pa ne boste vrjele, vse sem polizala. In od takrat naprej uživam s svojo lepotičko. In to je nekaj nepopisnega lepo. Pohvalim lahko še porodnišnico Brežice. Osebje je zelo prijazno, všeč mi je bilo med drugim tudi to, da so nas vse poznali po imenih, saj to ni ravno velika porodnišnica in ne rabimo bit številke. Upam, da sem ujela bistvo. L.P. Anita & Ela
|