Pikapolonica
|
Hojla! Najprej naj se zahvalim za vse čestitke, ki ste mi jih napisale ob rojstvu moje male Tie. Res ti kar v srčku zapoje, ko prebereš toliko lepih želja. Še možek je rekel, da je kar kurjo kožo dobil ob prebiranju vaših sporočil. Torej, z našo pikico smo doma od petka in se seveda bolj ali manj uspešno navajamo na skupno življenje. Bom pa zdajle tako, kot veliko drugih deklet, tudi jaz opisala svojo porodno izkušnjo. Začelo se je v torek ob 4 zjutraj, ko sem v trebuhu kar naprej in naprej, pa ne v kakem posebnem ritmu oz. časovnem zaporedju, začela nekaj čutiti. Ker pa smo prejšnji dan za kosilo jedli ravno repo in fižol, seveda nisem natančno vedela, kaj me boli. Me samo napenja, ali je to kaj drugega. No, do jutra mi je nekako postalo jasno, da toliko fižola pa že nisem pojedla in da se je očitno nekaj začelo dogajati. A sem možu vseeno rekla, naj kar gre v službo in da ga bom že poklicala. No, to se je zgodilo že ob 9h. Popdaki, ali karkoli že to je bilo, so se namreč kar vrstili, ampak tako hecno. Na 10 minut, pa na 3 minute, pa na 5, pa spet na 10 in ker nisem vedela pri čem sem, sem raje odšla kar v porodnišnico. Tam so me priklopili na CTG, ginekološko pregledali in ugotovili, da sem malo že odprta, da pa popadki še niso pravi. No pa me vseeno sprejeli in po vseh dokumentacijskih formalnostih sprejema in pol urnih klistirskih užitkov na stranišču, sem ob 12h že ležala na porodni mizi. In takrat se je kar naenkrat začelo. Po 10 minutah ležanja mi je spontano počil mehur, voda je odtekla in poti nazaj ni bilo več. Vse se je začelo odvijati tako hitro, da je še babica komaj verjela. So me kar naprej spraševali, če je to že moj drugi otrok. No, hitrost na žalost ni povezana z manj bolečine, ker te je pa kar bilo, ampak je prisotnost mojega zlatega možeka odnesla marsikatero solzico. Tudi babica je bila čudovita in skupaj smo nekako prestali tiste hude trenutke. Najbrž bi porod potekal še hitreje , če ne bi bila jaz tako zelo napeta in malce narobe pritiskala. Preveč v glavo namreč in premalo navzdol. Tako pa me je ene parkrat tudi kar nekam odneslo in ko sem prišla k sebi sploh nisem vedela, kaj se je dogajalo trenutke pred tem. Kakorkoli, brez epiziotomije žal ni šlo in …..KAKŠNO OLAJŠANJE, ko je ob 14.23 na svet končno pokukala naša miška Tia. 50 cm dolga, 3090 g težka. Nikoli ne bom pozabila njenega joka, pa njene male lulike ki mi jo je pokazala babica in zraven rekla: Hčerko imate. No poglejte, a je ali ni res punčka?? In potem sem imela še to čast, da sem sama prerezala popokovnico (moj možek je bil takrat že čisto zelen in na koncu s svojimi močmi) in potem so mi jo položili na prsi…. To mojo malo deklico. Takrat pa res pozabiš na vse kar je bilo težko. Ker veš, da je bilo vse le za NJO! No, nekako tako je bilo. Zdaj je za mano, veliko pa vas je še v vrsti in čakate na svoje izkušnje. Saj veste, luštno ni, je pa vredno. In, ubogajte babice, ker so najboljše. Pa pritiskajte navzdol!! In bo šlo. Ker mora. Pa lep pozdravček od Pikapolonice :pika: in Tie PS: Erdbeere, če je bila ura okoli 11h in se je to dogajalo v porodnem bloku celjske porodnišnice in imaš ti črne, v čop spet lase in si šla ravno na pregled k dr. Brus-ovi v ambulanto, potem sem bila to res jaz…..
|