maliva
|
Ze nekaj casa berem forume in me zanima vase mnenje, ker imam tega "soodlacanja" s strani mame ze resnicno dovolj.
Mama je po profesiji uciteljica in v razredu se je naucila fajn manipulirat z otroci – kar je pa normalno in tud nujno, ce jih je hotela pritegnit k ucni snovi. Tezava je v tem, da tudi doma deluje isto – manipulira z vsemi bliznjimi (moz – moj oce, mama – moja babica, brat – moj stric itd.). Nekaj rece kaj je treba naredit, ce ne skocis takoj, se ze zmrduje in spodnasa... Dokler nisem odsla od doma (studij najprej v lj, nato v tujini), tega nisem videla. Cudno se mi je zdelo samo to, da so se vrstniki doma s starsi lahko bolj odkrito pogovarjali kot jaz. Jaz nisem hotela nic zaupat, ker sem potem vedno dobila povrnjeno v smislu „vidis, zakaj pa nisi naredila tako kot sem ti jaz rekla. Jaz sem bila tako dobra, da sem te poslusala, ti svetovala, ti pa nisi ubogala. Sedaj pa imas. In sedaj sem spet jaz tista, ki te mora poslusati in ti si spet uboga“.
Poanta je v tem, da doseze svoje. Ati njena je poosebljena pokorscina.
Sedaj pri vzgoji najinega sincka je isto (9 mesecev). Deli nasvete o prvih ceveljckih (seveda absolutno ortopedski, z oprtnikom), o odstavljanju od dojenja (ponoci naj ga ne matrava, naj duda revcek, podnevi naj zaspi na dojki, ce mu to pase...), ceprav sva midva tista, ki hodiva k pediatrom, se pozanimava res o vsem, kar je mogoce dobiti – mislim informacije itd. Trudiva se biti dobra starsa in se sincku res trudiva posvecat ves cas, dokler smo se doma na porodniski. Recimo – zmeniva se, da ga bo ati uspaval, da ne bo mene poleg in da ne bo vec dudal podnevi. Onadva sta zgoraj v nasem stanovanju (zivimo onadva spodaj, mi zgoraj), jaz grem v spodnji stuk. Mali joka, hoce dudat, ves ze zaspan. Pride babica domov, stoji pri vratih, me gleda, kot da sem najmanj enga ubila... Ces „pa kaj ga mucite, siromaka malega???“ Jaz vztrajam, ne grem gor, mali zaspi po nekaj minutah protestiranja. Ko pride moj ponosno dol (in jaz sem res ponosna nanjega), nama naredi pridigo, zakaj to ni dobro za malega. Ko ji recem „mama, midva tako hoceva“, sele dobi veselje. Ko ji recem „ne bova naredila tako kot ti pravis“ in spremeniva temo, bo popustila. A cez dan ali dva bo tema ponovno na sporedu in ponovno bova najslabsa starsa, ki svojega sina mucita.
Danes se je recimo sin polulal na spodnji konec bodija. Jaz mu ga nisem sla preoblect iz preprostega razloga, ker polulan del pride na plenico, ne na kozo, in se bolj zarad tega, ker se strasansko nerad preoblaci ter ga ponavadi oblecem v luftu in drzim samo se za eno rokico.. Ona pa „jah, greva se mi2 preoblect, do zizijev si moker, taksen ze ne mores biti“. Sem rekla „mama, ne preoblaci ga!“ „ja, pa saj ne more bit tak“. In sta se sla preoblect. To je majhna stvarca, ki se dogaja vsakodnevno. In zadnje case ji ga sploh vec nocem dat, ceprav sem sama vcasih takooo utrujena, da bi najraje pod mizo zlezla.
Kaj na koncu mama doseze? Da mi vzbudi slabo vest in da vec nisem prepricana, da z mojim delava prav!!! Zacnem dvomit, ceprav sva se lepo dogovorila, kaj in kako bova naredila. TO ME NAJBOLJ ZRE! Midva z mojim se odlociva KAJ bova naredila, kako ga bova vzgajala, ona gre proti nama. Naj tukaj se povem, da mi moj na zacetku ni verjel, ko sem govorila, mi moramo iti vstran zivet, s to zensko se ne da nic zmenit. Zdaj mi verjame in misli isto kot jaz. Ampak se nekako drzi nacela, da je bolje zivet v miru kot se kregat in zato zaenkrat ni se nikol nic ukrenil. Ima pa ze polno p.... vsega skup.
Pa se to kaze na to, kaksna oseba dejansko je. Atija je spoznala pri 15-ih in se pri 20-tih porocila. Pri 21-tih sem se jaz rodila. Vedno je bila zvesta, nekaj let nazaj pa je zacela smirat z moskim, ki ji je total zmesal glavo. Jaz sem ji prisla na sled ze po dveh ali treh mesecih in sem nekaj casa opazovala ter nisem mogla verjet. Ko sem jih pa vidla skupaj, sem se skoncentrirala in se pogovorila z njo. Naivnica kot sem bila, sem ji povedala tocno kdaj kje in kako dolgo je bila z njim (hodila sem za njo). Pa kdaj je telefonirala, pa kam se je skrila, ko je telefomirala od doma. Sem ji rekla, da ne bom povedala atiju. Jokala sem, tako sem bila razocarana (pred njo, drugace pa tak al tak). In kaj je naredila??? POTUHNILA SE JE! Krava ni nehala s to bedarijo, ampak je blazno pazila na mobitel, pa kdaj je kam sla. Vedno je imela recimo sluzbeni alibi, ali je sla dedija gledat v dom starejsih (kaka podla ideja!), ali k babici na obisk. Za kozlat. Se dandanes traja to varanje. Po mojem vejo vsi v nasem kraju in okolici, samo ati ne. On ji se zmeraj sledi kot slepa macka. Kasneje sem se enkrat nekaj pizdila glede tega moskega, pa je vse tajila in na koncu spet obrnila tako, d aje ona ful boga doma poleg atija, da jaz ne vem kaksen karakter tezki je on (halo?)... se mi je zdelo vse skupaj za malo, da trosim svojo energijo, ker ne bo naredila tega, kar bi jaz rada – nehala smirat. Samo potuhnila se je znova.
Na zalost ful velja velja tist pregovor, da je tasca kot vegeta, ki mora povsod kaj dodati. In ful sem faus puncam, ki so jim mame prijateljice, ne pa tiste, ki jim vedno gredo naproti...
Ze 100x sem se probala pogovorit z njo, ne uposteva nicesar. Sploh ne poslusa. Takoj vsak pogovor obrne kot napad na njo in tera svoje dalje, da smo vsi proti njej, ona je nasa zrtev, ki je dobra samo za to, da nam vse postori. Ne jebe zive sile in jaz je imam resnicno dovolj. Kaksen nasvet kako jo umirit, da je ne bo povsod polno???
|
Natisni
Še čakam par nickov, ki so vedno z vama v skupini. Res dolgcajtno... Maliva odseli se!
Mogoče pa si ti želiš biti tko dolgocajtna
