Anonimen
|
Naš bo star pol leta in čeprav ga imam neskončno rada, sem ugotovila, da sem utrujena. Cele dneve sem več ali manj sama z njim, ker ima mož tako službo, da večinoma dela popoldan, ampak še takrat, ko je doma, mi ni v ne vem kakšno pomoč. Če dela dopoldne, že vnaprej poskrbi, da ima popoldne en cel kup aktivnosti in da ga ni doma (pri svojih starših kosi travo, gre sodelavki montirat avtoradio, pelje avto v pralnico,...). Če gremo kam skupaj, je mali vedno pri meni, on pa že najde kakšno stvar zase. Poleg tega ni opustil niti enega hobija in ima še vedno dovolj časa zase. Nič ne bi imela proti, če bi mi vsaj malo olajšal stvari. Tako pa malega ni niti enkrat še sam peljal na sprehod, ne previja ga in ne hrani, se redko z njim igra, v naročju ga ima par minutk,... Kopam, umivam in uspavam ga vedno sama. Svoje življenje sem podredila . Če grem na kavo s kolegicami, gre mali z mano. Če grem k frizerju, gre mali z mano. Vedno in povsod. In čeprav je krasen otroček, so dnevi, ko imam vsega dovolj in bi mi bilo krasno super, če bi imela vsaj 2 urici časa zase. V pomoč mi je moja sestra, ki malega vsake toliko pelje ven (če ima čas), moji starši so še v službi, njegovi mi (na žalost) niso bili nikoli v pomoč. In kar se mi zdi najhuje je to, da me ob koncu dneva vpraša, od česa sem utrujena... Načrtujem temeljit pogovor z njim, ker to nikamor več ne pelje. Tudi jaz sem človek in nikjer ne piše, da je vsa skrb na meni. Res je, da sem na porodniški, ampak tudi jaz rabim čas zase in za počitek. Se vam zdim preveč egoistična in kaj bi naredili na mojem mestu... Zanima me vaše mnenje...
|