Gina
|
Ne glede na to, ali pišem kot mama ali kot učiteljica, se popolnoma strinjam s člankom. Otroci so preobremenjani. NI jim fajn. Veliko več ur pouka imajo kot smo ga imeli včasih, znajo in naučijo se pa manj. Zakaj? Ker je snovi veliko več, kot jo je bilo včasih in to take, ki ni smiselna vedno za dejanske življenske potrebe. Balast bi se temu reklo. Od balasta ne vidijo do bistva. Torej se v končni fazi ne naučijo ničesar dobro. Vsekakor pa ne bistva. To je osnovni problem.
Devetletka je bila zasnovana tako, da naj bi se otroci čisto vse naučili v šoli, da bi jih razbremenila, da bi raztegnili snov na 9-let, da bi več ostalo v glavah. V praksi se je zgodilo to, da so se stroke skregale med sabo in se teple za število ur, nabile še dodatne reči v svoj predmet in vse skupaj poslale zaradi lepšega v razpravo šolam. Zvišali so normative za 5-6 letne otroke, ki se vključijo v šolo. Nekatere šole so rekle, da ni ok, nekatre da je ok, posledično niso spremenili nič. NIČ.
Sprašujem se zdaj, zakaj tisti, ki ste vedeli, učitelji namreč, kako se spreminja učni načrt, niste naredili vsega, kar je v vaši moči, da bi UN spremenili, če je tako zelo nabutan, da ne zmorete vsega predelati, ne da bi dali domače naloge? Ne mi reči, takrat še nismo šli v devetletko....vseeno je, imeli ste možnost do ugovarjanja predlaganim novostim? Zakaj niste podprli učiteljev, ki smo trobili v prazno, da je UN zanič, preobsežen in da ne bo šlo brez DN? Zakaj se niste vsaj postavili za učitelje likovne vzgoje in podobnih reči, ki so zares rabili našo pomoč? Premalo nas je bilo. Zdaj pa pravim, kar smo zakuhali, moramo jesti. Če so rekli, da bo devetletka brez domačih nalog, bodite toliko karakterja, pa je ne dajajte? Učitelj, ki mora svoje delo prelagat na otroško domače delo, pač ni sposoben vsega predelat pri uri. Jaz drugega ne morem reči. Pustimo zdaj matematiko, tuj jezik in morda tudi sl., pri katerih bi načrt res težko zmanjšali, pa dejansko ni možnosti vedno priti vse skozi z utrjevanjem vred v šoli. Vendar trdim, da v prvih treh razredih domače naloge niso nuja, ampak lagodnost učitelja v veliki meri, sploh če le ta daje DN vsak dan. Ajd, občasno, ampak vsak dan??!!! Ne, ni nuje, pa otroci vendarle dosežejo vse cilje.
Potem se kot mama sprašujem še sledeče. Kako naj bo otrok v šoli do dveh, pride domov, poje, naredi nalogo, se nauči, če bi to moral početi vsak dan? Mislim vse našteto? Pa je ja logično, da nihče ni sposoben toliko delat. Živali počivajo 80% časa na dan, človeški mladiči pa naj bi bili 6-7 ur v šoli, eno uro in pol delali nalogo, uro in pol se učili, potem pa po možnosti imeli še kak trening ali glasbeno šolo? Pa kateri matematik bi jim to privoščil? Hkrati pa preberem, da niso preobremenjeni? So. Logično potem, da je bolj smiselno se učit kampanjsko. Ravno toliko znaš in odneseš, samo da nisi vsak dan eno uro pri knjigi. Priznam da obstajajo otroci, ki tega sistema ne bi zmogli, vendar je naloga staršev se s tem ubadat, kaj njihov otrok in kako zmore, ne pa šole. A zato morajo vsi otroci trpeti vsak dan ob knjigi, ker 3 otroci v razredu ne zmorejo drugače kot vsak dan sedeti in se učiti sproti? Zato menim, da bi moralo biti vsako spraševanje napovedano, pa bi otroci več znali in se več naučili, pa manj bili pod stresom, pa manj špricali šolo, pa bolj z veseljem poslušali. Tole tule napisano nima veze z disciplino. Ne moreš otrok izsiljevat s tem, zaradi vsesplošnega problema neke "demokracije" staršev, in posledično nevzgojenosti nekaterih otrok, ki spravljajo učitelje v obup. Te probleme bi se moralo reševati na drug način, ne s kontrolkami, pa z grožnjami spraševanja ali domačimi nalogami.
Kar se tiče sveta staršev....jaz sem za to, da se najprej pogovoriš z učiteljico, potem šele greš kam drugam. Včasih je lahko vse na svetu staršev, pa celo ravnatelj lahko ukaže, pa bodo učitelji še vedno delali po svoje. Tukaj smo spet pri prisili, ki je enaka, kot pri izsiljevanju otrok s kontrolkami - eno pogojuje drugo. Če je en nasilen, postane še drugi in začaran krog je tu....to ni fajn. Pa še to je treba vedet, da kaj pa je en svet šole? Nekaj za bat se? Jaz se spomnim, da je enkrat en starš mimo vseh nas privlekel na svet staršev, zakaj jaz dovolim žvečilke v razredu in je svet staršev sklenil, da se pri nas na šoli to prepove. Jaz sem še isti teden zahtevala predstavnika in starše na izreden sestanek in so mi morali razložiti kdaj in zakaj so se to odločili. Ko smo ugotovili, da je to kaprica zgolj enega starša, in ko sem jim nazorno in konkretno razložila, kakšne pluse imajo žvečilke brez sladkorja za otroke ( kadar seveda ne pojejo ali telovadijo) in zakaj sem se tako odločila, kadar otroci, ki so primerno stari to želijo, so se družno odločili drugače. In posledično cela šola. Kaj je torej dosegel svet šole? Ne, po moje ni rešitev v svetu šole. Rešitev je v primerni komunikaciji ob primernih prilikah s primernimi ljudmi. V prvi vrsti z učitelji, če ne gre drugače pa tudi z ravnateljem.
Aja, še to, niti inšpekcija danes ne predstavlja neke strašne grožnje. Pa veste zakaj? Ker starši tako množično prijavljajo vse sorte malenkostnih neumnosti, da inšpektorji presneto gledajo, da bodo res pravični, niso kar apriori na strani starša. In prav je tako.
|
Natisni
sva spet na najini debati
