 |
RE: Misli, čustva, ko ne gre...
18.2.2009 16:32:34
|
|
|
|
Hope2
|
IZVIRNO SPOROČILO: Hana76
Sama sem še na začetku vseh teh postopkov, sicer dve leti že neuspešno poskušava, pa me zdaj bolj muči občutek neuspeha, da mi ne gre. Vse nama štima, otrok pa noče prit. Ve ste vse šle takoj v postopke (jaz sem namreč enkrat že prestavila termin), vam ni bilo vse skupaj preveč tehnično, rutinsko, zdravniško? Mene moti, da se bom z zdravnikom morala pogovarjat o tem, kdaj naj seksam, na ukaz. Same niste imele nikoli nobenih pomislekov, da če ne gre naravno, ti pač ni usojeno?
Nič od tega se nisem spraševala, nobenih pomislekov in prav vesela sem bila do nebes in nazaj, ko smo vstopili v prvi postopek, končno bomo ujčkali- ja pa ja de , sem tako surlo dobla po prvem neuspešnem postopku. Šele v 6 smo prišli do  . Tak da hvala bogu, da se nisem spraševala, imela pomisleke, se silila z naravno potjo in čakala na naravni čudež, ker bi najbrž lahk še 100000 let čakala na . Otrok je najin, narejen iz ljubezni, ljubiva ga neskončno in ne vem zakaj bi bil sploh drugačen od tistih ki so narejeni s spolnim odnosom.
Življenje si krojimo sami in pravtako usodo, če se podaš v usodo, da ti otrok ni usojen, pol ga pač nimaš in živiš brez njega, če pa se podaš v usodo, da si želiš in hočeš otroka, pa te v življenju čaka druga usoda skupaj z otrokom- družinsko življenje
|
|
|
|
Natisni
in z enim samim namenom, zanosit, donosit otročka. Ko bo cilj dosežen, mi verjami, da način ne bo več pomemben. Seveda je težko, te pobije in še in še ... zato počasi razviješ način, kako polniti batarije, od kod črpati optimizem. Eden je gotovo tale forum. 
in tebe kot srečko
. 
