 |
Me zanima, če bom mela jajca ...
31.8.2007 20:27:11
|
|
|
|
Anonimen
|
…me zanima, če bom mela jajca prisnit gumb 'potrdi'
No kokrkoli, stvar je nekako taka:
Ko sem prišla v to službo mi je blo fajn in super in sploh in oh in sploh sodelavci. Da plača ni bila bohvekaj pa tud ni blo tolk pomembno, samo da smo se imeli radi. In kolektiv je res super. Nič fovšije, zavisti, hinavščine, podtalnih igric v bistvu je dost smeha, zafrkancije in sploh in oh fajn počutja. Dokler... nisva postala s sodelavcem najboljši material za hece. Sej je blo logično - oba samska in v tapravih letih. Pa jest sem tudi marsiktero stvar na hec obrnila. Na svoj račun in na njegov račun.
In potem je prišla jesen. Jst k sem za pecanje tolk leva, da se še danes čudim, da sem sploh dojela, da tip hoče bit moj fant (govorim o bivšem možu). In seveda mi tud na kraj pameti ni padlo, da mogoče hoče tudi On navezat tesnejše stike. Sprehod okol Blejskega jezera (ko sva šla kao službeno na Bled - oba, čeprav bi sama čist dost dobro opravila) itd... in meni ni potegnnilo - spljoh. In heci in 'zafrkancije', ki so se v pisarni na ta račun razvile. In včasih niso bile prav prijazne, niti najmanj. Ker sem se pa v času bivanja po dijaških in študentskih domovih naučila, da je bolje, da se včasih norca iz sebe delaš, kakor da zanikaš (ker daš sam poleta takim 'zafrkancijam') sem se nemalokrat ponorčevala tud na svoj račun.
In potem sem se nekega lepega dne zavedla, da mi je v bistvu všeč. Da je čist fejst poba, čeprav ma tud svoje 'žute minute'. In pol se je začelo. Včasih sem imela občutek kukr da sva poročena. Besedni dvoboji vredni dolgoletnih zakoncev. In folk tudi ni slep, pa je šla vsesplošna zafrkancija dalje.
In najbolj žalostno je bilo to, da so te 'zafrkancije', načeloma čist nedolžne, zamorile še tisto kar bi se še lepega lahko razvilo iz kao 'simpatije'. Da ne bo še več besed – pet korakov nazaj.
In nekega dne sem se zavedla, da moram it. Ne vem zakaj sem dobila občutek, da bo bolje, če grem.
Potem pa se je zgodilo, da je nova služba najdla mene. In seveda nisem rekla ne. Prva misel je sicer bila: 'za ljubi mir; za naju'. Pa tudi plača ni ravno zanemarljiv razlog za menjavo.
In kaj me muči.
No, lahko bi se reklo pojdi in imej vse. Ampak to ni mogoče. Če grem grem za vedno in enostavno se ne bova več videla. Ok, če sva si usojena se bova našla - ja valjda. On me ne bo iskal (že zarad sodelavcev ne) in jaz ne bom tiščala vanj. Ko grem, grem za vedno. Pa tako rada bi ostala.
In, in oditi ni lahko, ne ponovno. Zdi se mi, da samo odhajam, da vedno zapuščam za sabo tiste, ki jih imam rada. Da vedno prinesem več veselja tistemu, ki ga imam res rada, s svojim odhodom. In to je žalostno, zelo žalostno. Sploh zato, ker si nisem želela da se to zgodi, da spet začutim TISTO. Ne metuljčke na prvi pogled, ampak tisto lepo v nekom. Ko ga že spoznaš. Ko ne vidiš samo fasade, samo tisto kar vidiš na prvi in drugi uč. Ampak ko spoznaš človeka, ko ga začutiš. Ko veš kaj ga zaboli in kaj ga razveseli. Ko enostavno, brez kake večje filozofije veš kako bo reagiral na besedo, na pogled, na dotik.
In slovo? Zvedel je od drugih (če me je pa iz pisarne vrgu, ko sem hotla povedat). Reakcija? Užaljenost in razočaranje, da je toliko časa in energije in svojih živcev (predvsem zaradi zajebancije drugih) vložil vame in zdej je to vse zaman, brez veze. Trud vržen skozi okno.
In niti roke ni podal v slovo, kar vsem skupaj je rekel 'adijo' se obrnil in šel – na potovanje. Dolg žalosten pogled, ko so oči ujele in je šel.
Ko se bo vrnil pa mene ne bo več.
Tko je to, da življenje ni potica. In službe in srca se ne meša. Tko je to, simpl k pasulj.
|
|
|
|
Natisni
