ronja
|
Ta ugotovitev prevzemanja vedenja je bolj en lari fari.
Meni se zdi bolj, da gre za prenašanje odgovornosti za svoje vedenje na drugega. Tvoj partner je zaprt vase in ne izraža svojih čustev, ti si njegovo nasprotje. Kar je lahko super, če bi bila sposobna sprejemat, da je vsak tako kot je, namesto da bi svoje način izražanja hotela vsilit drugemu.
Uf, podpis! Sama sem imela enak občutek: "brez partnerja sem super, če je on zraven, sem pa grozna -> on je kriv, da sem jaz grozna..."
Po moje to ni čisto tako. Se strinjam, da če je kaj narobe v družini s katerimkoli članom, se čuti, čutijo tudi ostali, ni jim vseeno, se drugače odzivamo, lahko smo tudi bolj živčni, agresivni, itd... Ja, če so napetosti med partnerjema, potem otrok ni ravno srečen zraven (če jih ne rešujeta - v tem primeru so lahko mali čisto flegma zraven in težijo, da se ne moreš nič zmenit, ker pač hočejo svojo pozornost - jih ne skrbi, ker itak vejo, da se bosta zmenila, torej ni treba dat mira ).
Tudi lubi ni tako odprt ali družaben, jaz pa sem, on je miren, jaz sem divja - on me je precej umiril (malo on, malo otroci;), jaz sem njega malo podivjala, da si zdaj ne pusti več tako srat po glavi. To lahko super deluje. Samo da en drugemu ne teživa zaradi tega - od partnerja vzameš to, kar vidiš, da pri nejm boljše deluje kot pri tebi in si s tem res postajaš podoben, ampak ne zato, ker bi te drugi v to silil, ampak ker imaš dober zgled:).
Meni je važno, kakšen je do mene, do ostalih je pa prijazen in pošten in to se mi zdi več kot dovolj. Koliko komu zaupa, se sam odloča. Si ne jemljem pravice, da mu to odrejam. Če me vpraša kdaj za mnenje, povem, sicer pa mu ne težim. Sama lahko poskrbim za to, da meni zaupa. Čeprav še nikomu drugemu ni povedal nič bolj osebnega, pravi da se z nikomer ni pogovarjal o čustvih ali kaj takega, da do mene niti ni nikoli čutil potrebe po tem... pa vseeno si zdaj poveva - oba. Ker je enostavno začutil tisto varnost, da meni pa lahko zaupa in ker se jaz ne znam delat, da je vse ok, če ni in se hočem zmenit (to ni isto kot najurit;). Prej ni imel izkušnje, da je to sploh možno, ker pač doma tega ni videl in se mu je zdelo pogovarjanje brezveze, ker itak nič ne reši. Zdaj se pa tudi njemu zdi to fajn in tudi pove, če mu gre kaj na živce, če že sama ne pogruntam. To - da sama pogruntaš - je lahko veliko - s tem dobi on zaupanje, da ga nočeš prizadet, da gledaš na njegova čustva... Včasih se delamo, da ne vidimo, da je nekaj prizadelo nekoga, ki ga imamo radi, ker vemo, da iz določenega razloga (vljudnosti, prijaznost, ker se noče kregat, itd...) sam ne bo rekel. In gremo dalje, kot da ni bilo nič, misleč, da bo šlo vse stran. Samo ne gre. Veliko boljše je priznat napako tudi kadar nas drugi sami ne opozorijo nanjo - to dela zaupanje.
Vsi delamo napake. Mene je tole učenje zadnje čase čisto obesdlo in ko me je lubi čakal, da pridem do njega, jaz pa visela za kompom, sem se mu potem opravičila, čeprav ni nič rekel. Ker vem, da ni bilo prav. Ko je imel on enkrat slabe dni, se mi je tudi opravičil, da še sam ne ve, zakaj je tako tečen. Jaz pa mu nisem težila, da mora takoj ugotovit razlog, ker mu zaupam, da se ga trudi najt. In je res šlo hitro:). Do onemoglosti pa seveda ne bi čakala, ampak zdaj ni treba, ker je zaupanje:). Take malenkosti - ni treba, da je to neka huda velika stvar - ampak to dela zaupanje.
Kar se tiče projeciranja čustev in odgovornosti: lej, jaz sem imela lani eno precej bolečo izkušnjo z bližnjimi in ko sem to nekak rešila in se začela učit nekaj konkretnega, kar mi je zelo zanimivo, sem naenkrat ugotovila, da mu postajam nekam hudimano podobna: asocialna, ni mi bilo več toliko do ljudi kot prej (pa sem sicer zelo družabno bitje;), izgubila sem zaupanje. Ampak čeprav je on tak, da pač kaj dosti ljudi ne rabi (njemu smo dovolj mi, vsi ostali so pa optional - čisto ok za sem pa tja, da bi si pa prav zaželel družbe, je pa res praznik;)) - čeprav je on tak, nisem jaz postala taka zaradi njega, ampak zaradi svojih izkušenj. In potem sem videla, da postajam nekaj, kar pa nisem ziher, da je najboljše, sem se ustavila, še enkrat prerešetala svojo glavo in postavila stvari na bolj pravo mesto. Pa ne mislim, da je kaj narobe s tem, kakršen je on - sploh ne! On je od nekdaj tak, on tak je. Jaz pa v osnovi nisem taka, sem pa taka postajala zaradi nečesa drugega. Zato sem vedela, da se moram poiskat - sicer bi hitro zdrsnila po tisti poti, ker je lažja: ni ti treba razmišljat, ni se ti treba trudit. Tudi z njim sem se pogovarjala in sem mu rekla: pa, dobro, saj tebi je tudi čisto ok tako, zakaj bi bilo to v bistvu slabo? In mi j epovedal, kaj pa mogoče kdaj pogreša zato, ker je tak po naravi in sem si rekla: ok, potem se pa mogoče splača probat drugače.
Verjetno se tudi ne počuti varno, da bi se odprl. To tebe frustrira, kar se kaže kot pasive-agresive jezni izbruhi.Mož se zato še bolj zapre, ti si še bolj jezna.
Bingo! Težko nekoga pripraviš do tega, da se ti odpre tako, da ga najuriš. To lahko narediš, če je nek konkreten problem s konkretnim vzrokom, ki ga hočeš zvedet. Za vzpostavljanje tiste vezi, da ti pa partner zaupa in da ti pove, kaj čuti, pa to ni ravno dober sistem...
Aja, še en praktičen nasvet: daj mu čas za odgovor. Punce dostikrat premišljujemo in premlevamo zadeve v nedogled in imamo zato dejansko že vse v glavi postavljeno: kaj nam ni jasno, kaj bi rade vprašale, kakšni so možni odgovori in kaj so naši pomisleki na vse te možne odgovore - za vsakega posebej. Smo pripravljene. Fantje pa ne. Ti prideš in ga presenetiš: povej, kaj je narobe, on še ve ne, da je nekaj narobe in ti že zahtevaš odgovor, kaj je narobe, pa kako to zrihtat - on pa še nič ne ve, ker še ni razmišljal o tem... Zato se zmenita, da mu ti poveš, kaj se ti zdi narobe ali kaj bi rada izvedela, potem pa mu daš čas, da ti odgovori - kolikor ga pač rabi: par dni, 1 teden, ne vem... vprašaj ga, koliko časa bi rabil, ali pa naj ti sam pove, ko bo razmislil. Tako vzameš pritisk, on lahko razmisli takrat, ko mu paše in se tudi pripravi in sta oba na istem, pa se je veliko lažje pogovarjat.
To so lahko totalne bedarije: od tega, da se meniš, kje in kdaj se dobiš (tu se recimo spet vidi tisto zaupanje: on reče ok, ker pač nima druge ideje in se zato strinja s tabo - in na tebi je, (če je bolj zaprt tip,) da sama vidiš, če mu to v bistvu ne paše najbolj in iščeš dalje drugo možnost. Tako on čuti, da ti čutiš njega in da ti ni vseeno kako se počuti. In potem se tudi sam potrudi najt možnosti, ki mu bo všeč, ker ve, da ga upoštevaš. In potem je vedno lažje:). Vedno lažje naredi korak k rešitvi tisti, ki problem vidi, ne pa tisti, ki ga ne;).
Nama to res fajn dela, če je kaj takega, tudi če se ne tiče naju, pa me samo recimo zanima njegovo mnenje, svež pogled, ideja, nasvet... - ker dejansko ne more on kar iz rokava strest odgovora na nekaj, kar sem že sama mozgala 14 dni, pa nisem prišla do nobenega pametnega zaključka, ne?
Namesto da bi šla eden proti drugemu, gresta vse bolj narazen. Mogoče bi bilo bolje, da se začneta ukvarjat vsak s sabo, namesto drug z drugim, da najprej najdeta vsak sebe.
Otroci pa so odsev nas. Če smo mi jezni, bodo tudi otroci.
Najprej se moraš umiriti, najti mir v sebi, se soočit s sabo in se sprejeti taka kot si. Potem pa sprejeti še moža, da je tak kot je in najti v njem pozitivne stvari, ne pa zgolj negativne. In se zavedat, da drugih ne moremo spremeniti, da pa spremenimo sebe in svoj pristop do vsega in vsakogar.
podpis tudi pod ostalo ankičino.
Gotovo bi pomagalo, če bi se odločila, pa enkrat namensko iskala dobre strani pri možu: zakaj si želiš ostat z njim, zakaj se želiš trudit (upam, da to ni samo otrok, mora bit še kaj drugega, kar vaju veže), kaj imaš rada na njem... In mu to povedat, da se čuti ljubeljenega, varnega, sprejetega. Šele takrat smo pripravljeni odpret svojo dušo in pokazat tudi temno stran z vsemi "neg." čustvi in vsem, kar ni za javnost. Ker vemo, da nas ima tisti nekdo tako zelo rad, da ga tudi to ne bo odgnalo. Vemo, da lahko zaupamo. Zaupanja ne moreš izsilit z jezo, gradi se počasi in s sprejemanjem.
Če se žena želi v resnici ločit, pa si tega še ni priznala, potem njegovo nezaupanje niti ni tako zelo čudno - težko zaupaš nekomu, ki te bi rad zapustil... Če se ne želi ločit in so ji samo malo oprali možgane s to teorijo, da ona sprejema njegovo jezo in jo izraža, potem pa je seveda še veliko možnosti, da rešita ta zakon. Ampak najprej morata sprejet sebe in drug drugega. Čisto nič ni narobe ne z odprtimi ne z zaprtimi ljudmi. Sama imam par baje zelo zaprtih prijateljev (tako pravijo sami in okolica), ampak do mene se pa ne obnašajo tako - hecno, ampak res. Trik je v tem, da se ti odpreš - ljudje ti zaupajo, če ti zaupaš njim. Ker vidijo, da nimaš slabih namenov.
Meni bi bilo tudi muka živeti s tiho vodo, ampak zato se tihih vod izogibam, sploh pa si ga ne bi izbrala za partnerja.
Vijoličarka, sem prepričana,da bi ti s tiho vodo prav dobro vozila - ker v enem varnem odnosu se ti ljudje navadno še bolj odprejo kot tisti, ki so že original bolj ekstrovertirani. Če je tisto čisto zaupanje, nima več toliko veze karakter, ker si enostavno želiš delit sebe z drugim.
< Sporočilo je popravil ronja -- 15.6.2012 12:16:19 >
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
