ronja
|
Ja, je normalno. Ko smo frustrirani in nam nekaj ne gre, nekako sprostimo svojo jezo - to je zdrava varianta. Druga varianta je, da jezo kopičimo v sebi in bo enkrat butnila ven ob nekih okoliščinah, ki bodo v nas prebudile ta občutek, pa čeprav sploh ne bo primerno. Sicer pa: če sama pišem za službo, pa pozabim spravit in ne opazim, da nimam kabla v vtičnici, pa mi račko vse zgubi... misliš, da to čisto mirno zenbudistično prenesem? Ne, sem kar jezna , ja, najrašji bi kišto nekam vrgla . No, je ne, ker jo še rabim, ampak včasih rečem kaj, lubi sočno zakolne, včasih celo udariva z roko po mizi ali po kolenu . Boljše to, kot da se potem zdereš na nekoga, ki ni nič kriv, ampak je slučajno ravno tam. Kaj naredit? Povej mu, da razumeš, da je jezen, povej, da si ti tudi jezna, ko ti kaj ne gre, pokaži mu načine, kako lahko izrazi svojo jezo, pa da je tebi sprejemljivo. Nekak jo mora dat ven. Najdita nekaj, kar je tebi sprejemljivo, njemu pa pomaga - to ima vsaka družina po svoje, enim je nezamisljivo, da tresneš z vrati, drugim, da oči zakolne, tretji pa vržejo krožnik v steno (poznam vse 3 variante;). Samo ne zahtevat od njega, da je čisto miren, ko se mu nekaj, za kar se je zelo trudil, sesulo, to namreč res ni realno. Lahko mu pa poveš, da je lahko jezen, samo da naj ti lepo pove, če si želi tvojo pomoč. Nadret te pa ne sme, če njemu nekaj ni prav.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|