ronja
|
Idealno je, če se lahko starša to zmenita in skupaj povesta otroku, tako naj bi bilo najmanj stresno zanj, vendar to ni vedno možno. POgovori se z možem, če bi se to slučajno dalo. Tako ste vsi 3je za mizo (pač v zaporu) in ji lahko zagotovita, da jo imata zelo rada, vendar težko živita skupaj. Seveda bo šok, seveda bo žalostna, to si še, če ni šok. Vendar bo to mogoče na dolgi rok celo boljše zanjo. Za otroke je pomembno, da vidijo pozitiven odnos med odraslimi, ki zanje skrbijo, ker potem to iščejo. Ne moremo vedno naredit idealne situacije, lahko pa poskusimo iztisnit optimalo iz realne. Pogovori se z možem, da si že odločena, da tako res ne moreš več in da ga prosiš, da ti pomaga pri tem, zaradi hčerke. Ker bo to njej najlažje, če ji oba skup povesta, mogoče naredita prej eno generalko?
Otroci so vseeno precej empatična bitja in čisto možno je, da je hčerkica že ugotovila, da si nesrečna. Mogoče to zdaj jemlje kot normalno, samoumevno; ne ve, da je lahko drugače, zato se ne pritožuje in misli, da je tako pač normalno. Seveda ji bo na začetku hudo, sploh ker ima tako rada očeta. POznam precej ločenih staršev in jasno je otrokom hudo. Vendar se navadijo in kadar grejo vsi naprej, je to na koncu za otroke boljše. Ker vidijo dva srečna starša in dobijo tisti občutek, da se da bit srečen, da ni treba, da samo prenašaš življenje, ampak je lahko tudi nekaj več. To je dobro!
Sicer zagovarjam tezo, da je z otroki najboljše bit iskren. Ni jim treba vsega v detajle razlagat, ampak prej ali slej izvejo resnico in je boljše, da jo od tebe kot od drugih, ki morda ne bojo tako obzirni... Pri 5ih letih je sicer malo verjetno, da bi ji kdo tretji govoril, da je očka v bistvu v zaporu, vendar v OŠ tega ne bosta mogla več skrivat (upam, da ne bo do takrat tam in da se ne bo več vračal). Če recimo 6-7 letniku poveš, da je oči naredil eno večjo napako in je za to moral it v zapor, da popravi svoj dolg, bo verjetno otrok lažje sprejel, kot če mu reče to sošolec, ki je zvedel bogvekje (ne vem, kje živite, obstajajo kraji, kjer vsi vse vejo in taki kjer se noben za nikogar ne briga - nobena skrajnost ni fajn, sama presodi tveganje).
Vsekakor ji je jasno, da to ni normalna služba, ker oči nikoli ne gre z vama domov in seveda vidi in čuti, da on noče tam ostat. Fino je, da ji povesta, do kdaj bo tako - glede na to, da to vesta - najkasneje do... takrat ko ima konec kazni. Otrokom in odraslim je lažje, če vemo, do kdaj bo nekaj hudega trajalo, lažje preneseš. S tem ji gotovo olajšaš stisko. POveš, da je to posebna služba, ker nekaj ni bilo čisto v redu in zato mora zdaj bit tam, mogoče. In da bo tam do takratpatakrat, potem pa bo spet lahko šel z njo na igrišče, jo peljal v zoo,... karkolipač sta skup počela.
Kar se tiče same ločitve: nič ni narobe, če ji on pove, da te ima še vedno rad. Zelo verjetno te ima res. Ampak to ne pomeni, da moraš ostat z njim, ker se pač očitno ne more spremenit, ker ga nekaj vleče dol. Dokler tega ne bo našel in spremenil, bo trud zaman... MOgoče imajo v zaporu kakega svetovalca, da bi mu pomagal pri tem? NImam pojma o stanju v zaporih, srčno upam, da imajo kako psihološko svetovanje in da dela tam kdo dober... Ali pa če najde pomoč, ko pride ven, ko bo lahko sam izbiral h komu bi šel. Vsekakor ima hude probleme in ni nobenega razloga, da bi s seboj potegnil še vaju. Ti imaš pravico bit spet srečna.
Tudi ni nič narobe, če poveš hčerkici, da te je zelo prizadel in mu ne moreš več zaupat glede stvari, ki se tičejo vaju. Da veš in mu popolnoma zaupaš glede nje, da veš, da jo ima rad, da bi naredil vse zanjo in da tudi vama ni vseeno drug za drugega, vendar ne moreta dobro delovat skupaj, da nisi srečna z njim.
Ne moremo otrokom lagat, da je vse tipi topi ok, ampak bi se pa ločili - to žali njihovo inteligenco. Otroci vejo, da se odrasli ne ločujejo kar na hojladri, vsaj če imajo otroke, navadno ne... Vejo, da mora bit nekaj ornk narobe za tak korak. In je lažje, če vsaj malo razumejo. Ne nekih detajlov, ne imet otroka za zaupnika, ampak toliko, da lahko razume, da je to utemeljena in pretehtana odločitev, je pa dobro. Ker potem ve, da misliš nanjo, da ji ne misliš postavit življenja na glavo kar tako, ker pač ni vse čisto tipitopi, ampak je pa čisto ok. To otroke straši... Boljše je po moje, če vejo, da je nekaj res pomembnega kot pa da jim poskušamo vse prihranit, pa jih s tem prestrašimo, da se lahko kadarkoli karkoli zgodi... Mogoče bi ti lahko pomagala tudi kaka psihologinja v vrtcu? Sicer nimajo verjetno izkušenj s tako problematiko, ker je precej specifičen primer, ampak če ne drugega, te mogoče napoti h komu, ki več ve...
Vso srečo, za vsakim dežjem posije sonce - enkrat že...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
