pelin
|
Tako da se vse to čisto lepo da narediti kasneje. K sreči ni bila pred tem krščena v katoliški veri, ker bi sicer imela nemalo težav, ko je hotela biti krščena za evageličansko vero.
In moj bratranec, ker se je žena želela poročiti cerkveno, je bil sicer krščen, potem pa je vse naslednje zadeve uredil malo pred poroko (ok, je pač plačal) in ni bilo nobenega problema. Tako da res ne vidim poante v tem, da se otroka da krstit že v prvem letu življenja. Razen, da vam tako veleva tradicija. Kar pa je meni osebno čisto mimo, samo vsak po svoje.
IZVIRNO SPOROČILO: barni
Samo še tole; moja sošolka se je v srednji šoli dala krstit. In to v evangeličansko vero (upam, da sem prav napisala, ker se čisto nič ne razumem na to).
Tako da se vse to čisto lepo da narediti kasneje. K sreči ni bila pred tem krščena v katoliški veri, ker bi sicer imela nemalo težav, ko je hotela biti krščena za evageličansko vero.
In moj bratranec, ker se je žena želela poročiti cerkveno, je bil sicer krščen, potem pa je vse naslednje zadeve uredil malo pred poroko (ok, je pač plačal) in ni bilo nobenega problema. Tako da res ne vidim poante v tem, da se otroka da krstit že v prvem letu življenja. Razen, da vam tako veleva tradicija. Kar pa je meni osebno čisto mimo, samo vsak po svoje.
Seveda se vse da narediti kasneje, samo če to hočeš...pa če imaš denar seveda...Tudi iz rkc se da izstopiti, čeprav nekateri vztrajno trdijo da ne...Samo vprašanje je , če ti je to vredu...če ti je, potem je krst otroka res čisti nesmisel.
Krst za večino vernih ni le nek obred ampak, gre za željo in začetek poti v kakšnem smislu naj bi zrasli moji (in še kateri ) otroci oz. po kakšni poti naj bi šlo njihovo otroštvo. Nama osebno se zdi odraščanje otrok v smeri vere pravilno ,takšno, ki sva ga izbrala za svoja otroka. Ne, nista si je sama izbrala, ker do sedaj tega nista bila sposobna. V bodoče pa....s partnerjem nisva fanatično verna in mirne duše povem, da tudi marsikatero nedeljo manjkamo pri maši. Ob sebi imava tudi veliko prijateljev, ki sploh niso verni, ali pa so druge vere. To naju ne moti, ker se ponavadi o teh zadevah ne pogovarjamo v tem smislu, da bi drug drugega prepričevali...se pa velikokrat družimo za praznike, ker spoštujemo eno in drugo vero. Prav se mi zdi, da se ljudje zanimamo tudi za druge stvari in ne le za tisto, kar se nam zdi edino pravilno. Saj vendar nismo v času križarskih vojn. Moji otroci tako brez težav rastejo ob muslimanskih in drugih prijateljih, pa vseeno vedo, da se ponavadi orehova potica je za Božič pri nas, slastne sladkarije pa za Bajram pri kolegici. Tudi najina se bosta lahko v odrasli dobi odločala po svoje...priznam, ne bom navdušena, če se bosta odločila za drugo vero..., vendar sem si že zdaj zadala , da jima ne bom nasprotovala. Če se bosta tako odločila, se bosta verjetno po svoji pameti in prepričanju in bo njuna odločitev verjetno sad premisleka in ne neke modne muhe.. To namreč spoštujem...spoštujem vse, ki trdno stojijo za svojimi prepričanji, pa naj bodo takšni ali drugačni verniki ali pa ateisti. O zadevah se je po moje res treba prepričati in izobraziti tudi na tistem področju, ki nas ne zanima preveč...pa tudi če je to za nekatere vera. To se mi zdi prava dota otrokom in ne neko govorjenje, saj se bodo odločili sami, saj to jim nič ne koristi, saj v rkc so sami pedofili ...Takšno razmišljanje se mi ne zdi vredno staršev...ni važno kako se odločiš...važno je da si zvest svojim prepričanjem in da jih znaš pametno utemeljit. Nekega dne jih boste zagotovo morali...če ne drugim , svojim otrokom.
Pa še to...hvala ( ne bom rekla komu, da ne bom koga po nepotrebnem jezila ), da živimo v času, ko se lahko svobodno odločamo...vedno žal ni bilo tako...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Vse svoje otroštvo sem pod prisilo staršev hodila k maši in bognedaj da bi jo kakšno nedeljo zamudila.Enako je bilo pri mojem možu.Enostavno ne verjamem v RKC,moj otrok naj se pa odloči sam.
)oz. ker sva verna in nama te reči dosti pomenijo. Od majhnega sva pač tako vzgojena in tudi najina otroka rasteta v tem duhu. Hodita k verouku in k maši...Po resnici povedano, sva oba nekoliko bolj demokratična kot so bili odrasli v najinem otroštvu, čeprav moram priznati, da mene nikoli niso posebej tlačili v cerkev. Že od nekdaj pa rada zahajam tja , vzdušje me umirja, sprošča, vera mi marsikdaj povrne moči...Mislim da je to, to... 
), ga po moje nima smisla... 
