ronja
|
Mislim, da je to precej normalno ob dojenčku - to so tako micena bitja, da nas morajo čisto prevzet, sicer bi pomrli, zato je narava naredila te močne mehanizme. Če oba uživata z otrokom in greste vsi trije skupaj na sprehod, ne vidim kake hude težave - še vedno se vidva lahko pogovarjata odrasle stvari, ni da bi ti cel dan preživela z dojenčkom, on pa v svojem svetu, še vedno sta skup v vsem in sta povezana.
Sama imam zelo močan materinski nagon in zdaj že starejše otroke (dve najstnici in 10 letnika) in sem bila tudi čisto okupirana z njimi, ko so bili mali, lubi pa si je takrat najbolj želel mir in čas in prostor zase (imela sva 3 otroke v 4ih letih v malem stanovanju;). Zdaj so otroci super ljudje, rada sem z njimi, zelo rada pa greva kam tudi sama. Mislim, da dokler vidva ohranita stik in če sta oba na isti valovni glede tega, ni treba bit strašno zaskrbljena. Seveda je fajn, da gresta sem pa tja tudi sama kam, ampak dojenček, ki spi v vozičku, še ne moti toliko pogovorov, kot malčki, ki ves čas hočejo pozornost in še manj spijo;). Dojenčki so super naporni, to je vsekakor res, se pa lahko pogovarjaš, ko dojiš. ko ti mali pripoveduje zgodbico, pa moraš nekak ostat zbran, da veš, zakaj se je šlo, da dobi občutek, da je slišan (in včasih to ni tako lahko, ker znajo stvari precej razvlečt:D).
Po moje se pomenita, koliko si želita časa zase in za vaju, toliko, da bosta na čistem, da je obema to ok (da ni slučajno njemu premalo), pa če obema paše - zakaj bi morali vsi živet po istem kopitu?
In to, da bi za otroka naredila več kot za partnerja, je normalno in večina nas to razume, po moje je to naravno. Se mogoče spremeni kasneje, ko otroci odrastejo, ampak tvoje dete je staro eno leto, mislim, da je to čisto normalno.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
