ronja
|
Če bi bila (in dokler sem bila) doma, sem ju imela obe doma. Ko se mi je 2. p. iztekla, je bilo pa treba it delat in sta šli obe v vrtec (Ronja 2,5 let, Lejla 1 leto). Torej: po moje jim je v gl. vseeno boljše (bolj lušno) doma, pri starših, če se jim le da kaj počet z njimi. Če ni staršev in so babice, je pa tudi odvisno: če to vodi v medgeneracijske prepire, če so babice že malo utrujene in jim je težko imet male vsak dan ali če ni zaupanja, je bolje, da je otrok v vrtcu. Če to vsem paše, je pa super tudi tako. Problem je, ker tega včasih ne veš vnaprej. Naše babice in dedki so fajn, samo vsi priznavajo, da vsak dan bi bila pa mal huda. In ko vidim babico v sosednji hiši, ki se je za 10 let pomladila, odkar hodi vnučka v vrtec, vidim tudi drugo možnost - lahko je vsem super, lahko se pa babica počuti zmatrano in ko berem tu kake zgodbe, vidim, da lahko to vodi tudi v konflikte - je pa vse odvisno od ljudi. Pa mojadva itak še delata, tako da niti ne bi mogla pazit. pri nas smo se vsi strinjali, da grejo v vrtec in moram priznat, da me je bilo na začetku kar malo strah, kako bo, ker sama nikoli nisem bila v vrtcu in nisem vedela, kako to izgleda, a je otrokom res fajn, slišala sem svašta zgodbic, kako ej bilo grozno... IN valjda ti ni vseeno, kako bo tvojemu otroku. Ampak sem videla, da jim ej tudi v vrtcu fajn. Torej, če bi bila sama doma, bi ju mela doma. Ker nisem, sta v vrtcu, ker je gotovo za nas 2. najboljša možnost.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|