Gina
|
Jaz se s šolo mojih otrok ne ukvarjam kaj dosti. Vprašam sicer, če kaj pišejo, pa vprašam, če kaj ne razumejo, ostalo je pa njuna skrb. Naša bejba je zelo odgovorna, pa naredi naloge in ostalo sproti, pa tudi nauči se, kadar je treba, zelo dobro sledi v šoli, že od tam veliko odnese in ima temu primerne ocene.
MOj ta velik fantič je pa zelo udobne sorte. Naredi toliko, kot je nuja in to bi bilo vse. Temu primerne ima ocene, zelo pisane. Pravi, zakaj bi se učil, če itak vse razumem in vem, za petko pa ne bom vedel nič več kot za trojko, saj bom tiste detajle itak pozabil čez tri dni, a ni škoda časa. IN tukaj ima po mojem mnenju zelo prav (čisto enako sem razmišljala že kot otrok, samo da sem se vseeno naučila še kakih detajlov zraven, on se pa ne zmeraj)- v resnici veliko ve, ker je zelo slušni tip človeka in si ogromno zapomni. Če bi se še učil zraven, bi imel lahko same petke, vedel pa dolgoročno ne bi kaj več kot ve danes. Problem je, ker bo rabil te ocene morda za vpis na željeno srednjo šolo. Vendar sem to preložila nanj. Če si želi na željeno šolo, se bo moral več učiti, čepav v resnici ne za znanje, ampak zgolj za vpis. ŠOla ni niti pravična niti smiselna vselej, ampak tako pač je. Ne moreš drugače kot sprejeti, sicer si zapreš vrata naprej. Zato sem sprejela, naj ima zaradi mene trojke ali dvojke ali petke...kakor se bo odločil. In se ne sekiram zaradi tega. Še vedno ne delam z njim. Mora delati sam. IN vse ocene so njegove in samo njegove. Se pa niti tega po šolah ne ceni več. Če naredi neko vsebino starš, dobi otrok še vedno pri predmetu 5, če jo naredi sam, pa toliko težje. Samo to je žal tale sistem, ki to dopušča. Zato še enkrat: MOji otroci delajo šolo sami. POmagam pa, kadar so težave. Vse ostalo je njihov produkt samostojnega truda ali netruda.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
A to o našmu govorite? Ja, pri nas je podobno. Sploh ne znam ven iz kolesja. Pa ne toliko, da se moram z njim učit, kot to, da ga moram non stop priganjat! 
Sem tolk jezna, kar naprej poslušam: Pa sej sem se dopoldan učil (s tem misli čas, ko pride iz šole do takrat, ko pridemo ostali domov, to je od ene ure do dveh ur...)! Japajade!!! Bi mu verjela. Tisto domačo skupaj vrže, pol je pa na Discoveryju. Pa je priden drugač, ne smem ga samo grajat, ampak to priganjanje me pa ubija. Ja, pred kontrolko oz. spraševanjem pa vseeno malo štih probe naredim! Je pa v 6. razredu. Tamal je pravo nasprotje: v 2. razredu sam pozna svoje obveznosti 
(pa upam, da bo trajalo! 
)
