razočarana_
|
Živjo, punce. Na vas se obračam z enim vprašanjem oz prošnjo za mnenje. Nisem si mislila, da bom kdaj v tej situaciji, ampak tukaj smo... Malce daljši tekst, ker res ne znam krajše razložiti :/ S partnerjem dolga leta nisva mogla imeti otrok in sva lani uspela s posvojitvijo triletnega fantka. Potem se nama je, kot že veliko parom v podobni situaciji, zgodilo, da sem po nekem čudežu zanosila in sedaj pričakujeva še enega, tokrat biološkega otroka. Lani sva oba preživela dva meseca na (starševskem) dopustu z namenom, da se vsi malo navadimo drug na drugega, se prilagodimo ter povežemo. Jaz sem začetek posvojitve sprejemala kar težko sprejela, bila sem še izmozgana od neuspešnih poskusov zanositev, vmes smo imeli še smrt v ožji družini in nato postopek posvojitve. Vse, kar sem si želela, je bilo, da se v miru sprostimo doma skupaj, smo veliko skupaj, se spoznavamo, gremo na kakšen enodnevni izlet... partner pa je imel drugačne želje. On je želel, da gremo za pol poletja na morje, hodimo na podaljšane vikend izlete. itd. Poleg tega je strasten športnik in se ni imel interesa niti malo odpovedati ali prilagoditi treningov. S kolegi je šel celo na nekaj večdnevnih alpinističnih izletov. Jaz sem bila takrat v stanju, ko nisem imela nobene energije za prepiranje ali pregovarjanje in sem popustila čisto pri vsem. Sposobna sem bila edino poskrbeti za našega novega člana, sama sem pa ponovno zapadla v depresijo, iz katere se počasi pobiram. A zdaj se zgodba ponavlja s prihajajočim novim članom. Za vse sem sama, od njega ne dobim popolnoma ničesar, ali je v službi, na treningih, tu in tam preživimo kakšno popoldne skupaj. Potem ga vedno zmanjka na kavču, ker je utrujen od vsega, ali gleda tv ali pa je na telefonu. Oba sva v službah, samo da je potem na meni še vsa skrb za najinega fantka (vožnja v in iz vrtca, popoldanske aktivnosti, usklajevanje s prijateljčki...), hišo, kuhanje, itd... in zdaj še za novega dojenčka. Na trenutke ne morem dihati, ker ne vem, kako bom zmogla. On pravi, da ga toliko ni, ker sem skoz sitna, jaz pa mu pravim, da sem sitna, ker sem za vse sama. Sploh se ne morem normalno pogovarjat z njim več. Vse pogosteje razmišljam, da bi šla narazen, ker to nima nobenega smisla, ker se sploh ne pogovarjava več in ne najdeva skupnega jezika. Zato sem po tem maratonskem tekskstu prišla do vprašanja: ali pretiravam? Kako se punce soočate s podobnimi situacijami, ko imate doma partnerje, ki ne sodelujejo pri vzgoji in opravilih, kot bi si želele? Kako dolgo vztrajati? HVala vsem za konstruktivna mnenja
|