nejcko
|
Spet ena taka "težka" tema, na prvi pogled zabavna, ampak meni ni več .
Naš 5-letnik je od nekdaj zelo komunikativen in odprt otrok, poleg vsega pa še brez dlake na jeziku, kar me resnično velikokrat spravi v neprijeten položaj. V našem bloku je itak že znan kot hiper energičen in zabaven fantek, saj je že skoraj k vsakemu sosedu povabil na obisk ali pa njega k nam, so bile pa tudi situacije - največkrat v dvigalu - ko sem se mislila ugrezniti v tla.
Vprašanja a la: "Zakaj pa ti nimaš zob?" "Zakaj si pa ti tako debel?" (tale je od včeraj), "A ti si stara mama, k si tok stara?" so skorajda dnevno na repertuarju.
Pa njegovo vprašanje eni gospe na klopci pred trgovino, kjer sva čakala moža: "Zakaj maš pa ti brke, če si punca?" (btw je bila je imela ženska res orng brado in brke) ...
... pa vprašanje moji teti, ki je že starejša: "Kdaj boš pa ti umrla, k si tok stara?" ...
... pa na sprehodu na morju greva mimo ene cerkve, je ravno zvonilo, in malo naprej srečava eno nuno, on pa: "Pejdi hitro, bim bam že kliče k maši, da se greš pogovarjat z bogom "
Ma, jaz ne vem, kaj naj naredim, kako naj ga odvrnem od takih izjav. Enkrat sta se z bratrancem nekaj posmehovala enemu invalidu in takrat sem ga resno vzela v roke in mu razložila, da je človek bolan, pa da se take opazke in posmehovanja ne spodobijo. To zdaj ve in če slučajno srečava kakšnega takega človeka, me vedno vpraša, a je ta bolan. Ko mu potrdim, zadeve več ne komentira.
Problem so bolj taka spontana vprašanja, pripombe, ki mu dobesedno uidejo (naj poudarim, da gre v večini primerov za ljudi, ki se z njim že kako zapletejo v pogovor, redko kar bubne nekomu, ki bi bil pač samo tam - nuna je izjema, ampak ta ma itak veze tam gor , pa še to naju je on prej prijazno pozdravila, preden jo je usmeril k maši.) Že tisočkrat sem mu povedala, da se to ne spodobi itd., ampak njemu enostavne take izjave uidejo.
Največji problem pa je, ker res ne vem, kako naj v tistem trenutku reagiram. Če ga začnem kregati, da to ni lepo, ponavadi ljudje zelo prizaneljivo potegnejo z njim in potem jaz izpadem preveč stroga, če se smejim z ostalimi (ker največkrat se začnemo vsi smejjati - saj veste, zadrega), se mi zdi, da izpadem preveč popustljiva, pa čeprav ga potem na samem vedno okrcam. Res ne vem več, kaj je prav.
Kako pa ve reagirate - če sploh kje na svetu obstaja takšen otrok (jaz ga namreč še nisem srečala)? Če bi vam en mali kaj takega rekel, kako bi se počutile, kaj bi si mislile?
Meni je res že za zjokat nerodno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
." 
