mika
|
Z vami bi rada delila zgodbo mame z dvema posebnima otrokoma...
mama je rodila prvega sina brez težav, bil je zdrav otrok. kasneje bi moral it v šolo, ni kazal nobenega zanimanja, zato ga je vpisala eno leto kasneje. oče je bil razočaran, ker je bil njegov sin in ni kazal nobene fantovske razposajenosti, govoril je, da je punčka. mama je bila po poklicu učiteljica, z ogromnim srcem za otroke. ker je bil oče iz 'stare šole' je morala pogoltnit marsikatero grdo besedo, ampak se ni dala.
sin tudi kasneje ni kazal interesa za šolo, zato je z njim presedela ure in ure, da je izdelal. imel pa je velik interes za harmoniko. vpisala ga je v glasbeno šolo, tam pa je briljiral. oče je seveda težil, da bi moral znati tudi 'moška opravila', ampak mama je vztrajala na sinovi strani. marsičemu se je morala odpovedati, že zaradi slabih dohodkov, da mu je lahko omogočila šolanje. kasneje je tudi očeta pridobila na sinovo stran, da sta se oba angažirala in mu sproti kupovala harmonike, ki jih je potreboval. ampak oče še vedno ne more iz svoje kože in sinu spusti kakšno krepko o njegovi moškosti.
Fant je danes mednarodno priznan harmonikar . na karšnakoli tekmovanja gre, pobere glavne nagrade .
drugega sina je rodila pri 38letih in so ji že nazačetku povedali, da bo imel težave. tudi z njim je presedela ure in ure, da je končal osnovno šolo. ko je bil čas za vpis v srednjo šolo s prilagojenim programom, je oče vztrajal, da mora it za malarja al za zidarja. fant je izrazil željo, da bi bil vrtnar, a zanj spet to ni bilo 'moško delo'. mama je udarila še eno borbo z očetom in otroka vpisala v program vrtnarja. Fant v svojem delu zelo uživa, mama pa z njim, ker je srečna, da bo kljub svojim težavam lahko poskrbel zase
Fanta sta moja 'mrzla' bratranca in sem zelo ponosna na njiju . sploh pa na mamico, ki je zame, poleg moje mame , velika vzornica.
ne vem kaj čaka v življenju mojo pupo. upam in želim si, da ji bom znala prisluhnit in pomagat, da bo našla svojo srečo.
< Sporočilo je popravil mika -- 15.5.2007 11:21:21 >
|
Natisni
.
