Mesečnica
|
Midva sva tudi govorila, da nama je pravzaprav vseeno, ali se poročiva, ali ne. Potem pa je odločitev za poroko prišla kar sama od sebe, zelo na hitro in tudi zelo nepričakovano - eno popoldne sva prišla domov, pa je tema pogovora nanesla na poroko/koruzništvo, in sva ugotovila, da si poroko pravzaprav zdaj že želiva, da pa obema gredo kocine po konci, ko pomisliva na sam obred oz. na celotno ceremonijo (priprave, povabljenci, ohcet ipd.). Torej, vedela sva, da bi bila rada poročena, zakonski stan nama je predstavljal naslednji korak v najini vezi, samo utečen način, kako do tega prideš, nama pa ni bil všeč . Pa sva prišla na idejo o najbolj preprosti možni poroki: matični urad, matičar, midva in dve priči, potem pa ena fajn večerja s pričama . Ker nisva verna, je cerkvena poroka itak odpadla, torej sva imela eno skrb manj. Tako sva potem vse skupaj tudi izvedla: en mesec po ideji, da se le poročiva, sva bila že poročena. Pa je bilo prav luštno, potrebna ceremonija na matičnem uradu je minila hitro in neboloče , večerja (poroka je bila namreč pozno popoldan) pa je bila super druženje z dvema prijateljema. Naslednji dan sem šla zaradi spremembe priimka uredit vse potrebne dokumente in to je bilo to! Samo na to, da zdaj nimam več fanta, ampak moža, sem se malo dalj časa navajala - saj veste, ko svojega lubija predstaviš nekomu, pa rečeš: "To je pa moj mož," ali pa ko ga omeniš v pogovoru: "... moj mož pa pravi ..." No, to se mi je še nekaj časa zdelo kar malo smešno . Zdaj sva poročena dve leti in ko gledava nazaj, nama sploh ni žal, da sva se poročila in da sva se poročila tako, kot sva se . Še zlasti zato, ker sem takoj po poroki zanosila (dva dneva po poroki sem imela ZM), prej pa v 9 mesecih ni uspelo (no, ja, saj se nisva ravno pretirano trudila, a je zanimivo, da nama je uspelo takoj po takem življenjskem koraku; očitno psiha res dela svoje, a ne?). Aja, zdaj čakava že najinega drugega sončka, ki pa sva ga ustvarila ob prvi priložnosti, ko se ob nisva pazila .
|