ronja
|
No, seveda razen tistih ... popolnih. Ma, ne vem, če je vedno v tem štos: delamo pač različne napake: eni to, da so premalo z otroki, eni kaj drugega... In potem se posipat s pepelom, da nismo nič skup, čeprav trenutno nimam ne jaz, ne otroci tega občutka, bi bilo hinavsko (oz. samo zato, da "zadostim pričakovanjem"). Moji punci kot rečeno, sta glede tega super: vedno povesta, če je premalo in potem ni nek problem se ustavit, razen če je kaj res izjemnega, da pač nekam moraš (recimo k zdravniku). Res pa je, da nimata tamali še nobenih "obveznosti" ala plesne vaje, balet, športi, jeziki itd... Ko bo to v igri (ko si bosta želeli), pa bo verjetno večji problem Nam se recimo fajn obnese beležkica idej in pa razni kartončk z idejami, kaj bomo počeli: ko se spomnim kake fajn aktivnosti, si jo napišem, ker sicer se hitro pozabi (vsaj meni zbežijo ideje rade iz glave). In potem jih imam razporejene: sončen dan, igre na snegu, deževni dnevi oz. ustvarjanje notri, izleti v okolici, izleti bolj daleč,... In tako se nikoli ne sprašuješ, kaj bi lahko z otrokom počel, ker je vedno milijon idej. In ker je razgibano, je fajn in ker je fajn, si potem vsi to želimo. Ker vsak dan lego kocke sestavljat v stople bi se mi pa zrolalo in gotovo bi vmes mislila na kaj drugega . Onidve jih pa komot vsak dan sestavljata, samo včasih pač sami, pa delamo kaj drugega skup. Fajn je tudi to, da lahko potem aktivnosti ločiš po tem, koliko so komu všeč in nekatere dela cela družina skup (tiste, za katere vem, da bi mu bilo žal jih zamudit), nekatere delamo same z malimi, tisti čas, ko je oči še v službi...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|