ronja
|
Tudi mojadva sta se ločila, ko nisem bila več otrok, ne pa še čisto odrasla - nekje začetek 20ih (in še nisem imela otrok). Tudi moj oče zdaj živi 100 km stran, tudi sama sem z njim vedno imela boljši odnos kot z mamo (ne vem za prva leta, takrat ni bilo tako, samo se tega ne spomnim) samo mi se še vedno kar vidimo, ne samo slišimo - pridemo mi k njemu dostikrat za podaljšan vikend, on pa se tudi vedno oglasi, kadar se mudi v LJ. Samo da pri nas je bilo vse malo obrnjeno (pri nas je tako vse malo obrnjeno ) - mami je našla nekoga, ona se je na koncu odločila za ločitev. Se pa seveda vidimo tudi z mami, ki živi tu, noben od njiju pa na našem starem naslovu.
Kar se mene tiče, vsaka jima čast, da sta se pri teh letih tako odločila in na novo zastavila življnje - po 33letih in 3 otrocih! Vedno sta bila precej nekompatibilna karaktreja, čeprav sta se imela rada in se mi zdi, da sta zdaj oba srečnejša in da sta se oba tudi spremenila na boljše, ne lovita se več ves čas v milijon istih vzorcev. Saj kakšnega se ne znebiš tako hitro, samo sta pa oba naredila nekaj radikalnih sprememb - velika sprememba te pač v to prisili...
Še večja jima čast zato, da sta se uspela tako lepo ločiti. Res mislim, da ni veliko takih ločitev - ko smo šli k notarju urejat premoženjske zadeve in smo se vsi skup tam hecali (cela familija, torej onadva in 3je otroci), se je še njemu čudno zdelo in ju je kar vprašal, če sta ziher, da ne bi skup ostala, da ne zgleda, da se pa ne bi razumela . Se mi zdi, da ju je oba pri tem kar malo stisnilo...
Najbolj pa ju spoštujem zato, ker se še vedno dobimo za praznike, za vse rdje (tudi njune), za novo leto,... in se imamo fajn. Evo, ravno zdaj pečem torto, ker se jutri se dobimo, ker gre sestra spet malo po svetu. ostali del se bomo gotovo dobili tudi za novo leto, pa kolikor mami poznam še za božič...
Ta izkušnja mi je tudi v eni meri malo zamajala moje temelje, ker z odhodom očeta iz družine, sedaj ne bo nikoli več kot je bilo. Nikoli več ne bomo sedeli vsi skupaj za mizo ob praznikih, rojstnih dnveih ipd., vsaj ne več tako kot smo do zdaj. Vedno se bo v zraku čutila ta napetnost, razočaranje in žalost.
To ni nujno res! Razočaranje in žalost sta bila že prej, samo ti ju nisi opazila, ker nisi hotela videt - če bi bilo vse ok, se ne bi ločila, niti se on ne bi nikoli odločil živet z drugo žensko! Zato bojo zdaj samo karte na mizi, ambient bo pa isti! Vendar je to dobro! Tako lahko greste naprej!
Kot sem že napisala: mi se še vedno dobimo za vse praznike, včasih pa tudi kar tako. mojadva se še vedno čisto iskreno objameta, ko kateri pride na obisk, imata čisto lep odnos, za moje pojme. Rajši imam tako, kot pa da sta skup, pa se non stop kregata! Kako se bosta ločila, je pa predvsem odvisno od tvoje mame - ker je ona zdaj bolj prizadeta, ker je šok. Ampak če bo pametna, bo pozabila na zamere in neprimernost njegove najave in obdržala dostojanstvo in se boste lahko imeli prav fino, ko boste skup. verjemi, izkušnje Samo ne smete vsi trmarit, kako je to grozno in kako je on sebičen. mislim, da ni. Želel si je bit srečen, s tvojo mamo ni bil. In je poizkusil drugače. Tudi tvoja mama ima zdaj več šans, da bo srečna, če želi to vse skup vzet za pozitivno.
Mojadva imata zdaj oba nove partnerje. Oče nekaj časa ni imel nobene, potem ga je mal metalo, zdaj je pa že nekaj časa z eno fajn punco. Se vidimo, kadar pridemo k njemu (ker še ne živita skoz skup), mami je mela že takrat enega, pa potem drugega, s katerim sta bila kar nekaj časa skup, vendar sta se "zaradi okoliščin", ki res niso za na forum, razšla in zdaj je ravnokar sveže zaljubljena . Veš, kako je to simpatično videt - svojo skorj 60letno mamo vso zatreskano?
Mama in oče se v teh novih vezah včasih res malo otročje obnašata, ampak očitno so ljudje na začetku vez pač otročji, ne glede na to, kdaj jih sklenejo. Saj se vse pošlihta.
Torej: očeta ne izgubiš zaradi ločitve. To se lahko zgodi, če na ločitev oba slabo reagirata in pustita, da to preveč vpliva na vajin odnos.
Saj praviš, da že prej ni bilo vse ravno ok v družini, pa to ni vplivalo na tvoj odnos do njega - zakaj bi torej ločitev? To je samo nadaljevanje istih problomov. Veš, koliko poguma je potrebno, da človek to izpelje? Vsi tisti "kaj bojo drugi rekli" - in to ne kar eni drugi, ampak tvoji otroci! Že to je veliko! To lahko spoštuješ, vsaj meni se zdi to dobra lastnost...
IZVIRNO SPOROČILO: Morje06
Zdi se mi, da ne glede koliko si star, ločitev staršev je ena izmed najhujših stvari, ki se ti lahko zgodijo.
Luštno ni, ampak če se lepo ločita je lahko čisto ok. Seveda te prizadane, pa njiju seveda še milijonkrat bolj (oba!), vendar pa ni to konec sveta in ni razloga, da bi to zamajalo tvojo vero v ljubezen,... Meni jo je recimo dvignilo! Sem pa seveda jokala, ko sta se odločila živet narazen oz. se ločit neuradno (ločila uradno sta se šele čez eno leto, to ni bilo tako hudo, smo že vsi vedeli, na čem smo). Ampak tudi meni je pomagal lubi (evo, pa spet nisem mogla, da ga ne omenim , samo tu je res več kot omembe vreden!), kot je in še bo tebi mož.
IZVIRNO SPOROČILO: Morje06
Slišim tudi od drugih podobne zgodbe in včasih se vprašam, ali se moškim (in tudi ženskam) med 50. in 60. letom starosti malo sfuzla, da morajo to delati. Kot da se jim čas izteka in morajo pod nujno še enkrat doživet ne vem točno kaj. Pa si mislim, ali bomo tudi mi tako končali, ker res ne bi rada kaj takega storila svojemu sinu.
Nič se jim ne sfuzla, samo ni več otrok, zaradi katerih so skup. Ti otroci so zdaj odrasli in naši starši imajo končno čas in energijo mislit tudi nase. vejo, da odrasli otroci bojo že nekak prebavili ločitev staršev, kar je za otroke težje. Ker vidijo, da življenje ne bo večno, so tudi pripravljeni malo več tvegat, zato, da bi bili tisti preostanek srečni. Hvalabogu, da je tako. Zakaj bi se matrali skup, če pa niso srečni? Jaz sem na svojadva ponosna, da sta se tako odločila, pa da sta nekaj naredila na sebi in da sta zdaj bolj srečna, vsekakor pa bolj mirna v sebi. Meni se zdi vse skup pozitivno... (jasno sem pa tudi jaz najprej jokala, ker ni bilo druge rešitve - smo se vsi strinjali, da je to najboljše, ampak pač boli dokler res ne sprejmeš, da je to najboljše ).
Skratka: vseeno ni nobenemu, je pa to vseeno dostikrat najboljša možna pot. Oba bosta zdaj lahko počela stvari, ki jih prej nista mogla in sta si jih želela. To pa tudi privoščiš svojim staršem, ne?
ne vem, mogoče je res stvar perspektive (ker meni se je tudi moj ss, ko sem bila prvič noseča, zdel pozitivna izkušnja, ker sem ugotovila, da sva res pripravljena na otroka, česar sicer ne bi mogla preverit), ampak meni se tudi ločitev staršev zdi pozitivna. boš videla, čez čas bosta oba srečnejša in bosta rekla, da je bilo dobro, da sta to naredila, da pa če bi bila še enkrat z današnjo pametjo v isti koži ne bi in bi se spremenila že kar v zakonu in ga rešila. Vsaj tako je pri nas. Moram it dalje pečt torto, se je spodnji del lih spekel .
|
Natisni
...ali imate stik... 
pravzaprav mi je zanimivo, da je to še vedno tako, saj se je zakon sam po sebi že drastično spremenil, strokovnjaki pravijo, da se pač poročiš zaradi ljubezni in če te več ni, potem tudi razloga za zakon ni več. se mi zdi kar logično.
