Anonimen
|
Bibi, meni je povsem jasno, da je vse več razvajenih otrok, ki jim je vse dopuščeno in se od njih nič ne zahteva, ki se upirajo vsaki avtoriteti, ki delajo probleme in ki so celo nevarni zase in za okolico. V majhnih krajih mogoče to še ni tako izrazito, je pa zelo izrazito v večjih mestih. In ja, je tega vse več. Ampak zgornji članek v marsičem strelja v prazno. Razumem, kaj je avtor hotel povedat, vendar je izbral kot opis "problematičnih" otrok stvari, ki nikakor niso nujno res izraz problematičnosti. Moja bejba se tudi dere, pa se mi ne zdi razvajena. Jaz sem se drla, pa sem imela kar strogo vzgojo. In sem tudi poslala starše v p.m., se ga nalila, se našminkala in napudrala pri 16.-ih, dobila marsikatero slabo oceno, pa nisem nikoli bila problematična. Hočem rečt, da vsako jezikanje, upiranje, dretje, metanje po tleh, slabe ocene, še ne pomenijo nevzgojenega otroka. To počnejo vsi otroci, eni malo več, drugi malo manj, odvisno od karakterja, vsi preizkušajo meje, pravila, avtoritete. Razlika med vzgojenimi in nevzgojenimi otroci nastane, če jim pri tem preizkušanju mej nihče ne stopi na prste, če se jim vse dovoli. In ja, tega je vse več. Mene je zmotil ta stavek: "Za starše, ki niso pozorni na začetne in zelo drobne težave. Recimo na prvo jezikanje in na prvo slabo oceno." Če je otrok razvajen, potem bo prvo jezikanje in prva slaba ocena že zelo POZEN, ne pa začetni znak razvajenosti. In jezikanje ne bo samo eno in edino, temveč ga bo ga zelo veliko. Prvi znaki pa se bodo začeli že veliko prej, npr. da se bo otroku za kosilo kuhalo 5 različnih jedi, ker mu ne bo nobena povšeč, pa da se bo za njim brisalo, ko bo zanalašč polil sok, namesto da bi polil sam, ko se mu bo pustilo cel dan gledat risanke, samo zato, da ne bo vpil, ko bodo starši otroka triletnega otroka prosjačili, naj gre ven iz trgovine in domov, pa se mu za nagrado, če bo šel, celo obljubljalo čokolado (to sem doživela, matr, mama, primi ga in nesi ven, kaj ga prosiš???!!!!). In se nadaljuje potem v osnovni šoli tako, da starši za neuspeh otroka krivijo učitelje, sistem, namesto otroka delajo naloge, seminarske, ga neprestano opravičujejo,... Ampak še enkrat ponavljam, ena slaba ocena ali eno jezikanje še zdaleč nista pokazatelj nevzgojenosti in če avtor to misli, potem ga čaka veliko presenečenj, ko bo imel svoje otroke. In ravno tu je poanta celotne vzgoje: ta je stalno, stalno, stalno delo. In ja, se strinjam z avtorjem, ni za lene ljudi. Vsak otrok bo jezikal. Dober starš bo tu ukrepal. In bo ukrepal naslednjič, ko bo jezikal, pa naslednjič, pa naslednjič. Potem bo otroku kapnilo, da od jezikanja nima nič, bo pa kakšno drugo tehniko preiskusil . In dober starš bo spet ukrepal, pa spet in spet,... Len starš pa ne bo ukrepal nikoli ali pa bo ukrepal enkrat zelo strogo, drugič pa spet ne (nedoslednost), ampak to neukrepanje se ne bo začelo pri jezikanju in slabi oceni, začelo se bo že mnogo prej.
|