Anonimen
|
Jaz sem prvo nosečnost povedala doma komaj pri šestih mesecih, čudno, da nihče ni opazil moje nosečnosti. Mami je sprejela; ja kaj boš pa zdaj, skratka, hladno. Pri drugi sem ji povedala nekje po tretjem mesecu. Da ne omenjam komentarja. Zdaj, tretjič, pa tudi nekje po 4- 5 mesecu. Niti enkrat vprašanja, kako se počutim, kako sem, niti najmanjšega veselja. Tudi sedaj niti ne pokliče me, niti ne vpraša za svoje vnuke, skratka nič. Moj brat je zanjo BOG. In žal sem se morala s tem sprijazniti, čeprav je trajalo ca. 10 let. Tolažim se samo s tem, da sem za najin odnos poskušala narediti res vse. Tujci so se veselili z menoj novega bitjeca, lastna mati pa žal ne. Prej se boš sprijaznila, da taka pač je, bolje bo zate. Ti in mož sta sedaj družina in novo bitje je del vaju. Ti imaš svoje življenje, čeprav misel na tako mamo boli, in to zelo. Poskušaj najti žensko oporo v prijateljici, s podobno težavo ali pa mi piši na zs. Jaz žal se še vedno sprašujem, zakaj je ona moja mati, ki to ni. Črta tudi sestro. Kako sta se pa drugače razumeli z mamo? Saj vendar ve, da si ženska, da enkrat si boš ustvarila družino. Prijateljem sem povedala nekje po NS, res najbližji prijateljici pa takoj. V službi tudi takoj, saj so me hoteli dati nekam nadomeščat. To jim pa ravno nisem mogla obljubiti. Veselim se s teboj novega bitjeca. Ti, mož in tvoj otrok ste največja sreča. Veš kaj me je pri tem izučilo, da vsak dan svoje otroke objamem in jim rečem, da jih imam rada. Ker jaz tega nisem nikoli doživela. Lep pozdrav
|