ronja
|
Sicer se mi zdi,d a sem se pri nama prej jaz bolj bala, ker imam en "krasen dar", da znam vnaprej predvidet probleme To mi jih sicer kasneje prihrani, ampak dokler jih ne znam rešit v glavi, se pa bojim it v kake velike plane, on je bolj pogumen v smislu, bo že... In dostikrat potem tudi res kar je
Se pa spomnim, da mi je kliknilo enkrat, ko sem učila tamale plavat - ko sem prišla domov, sem bila čisto nora - jaz bi frockaaaa ! Fantu se je sam smejalo Totalni srčki so in čist sem bila paf - prej sem vedno mislila, da je težko delati z otroci, da jih ne dolgočasiš, da jih ne primeš narobe, da se jim ne vsiluješ in da se ne bi čutili ogrožene, da jim ne daš občutka, da jih podcenjuješ, da to, da ono...
Skratka en kup stvari, ki se v praksi sploh ne zgodijo - ker otroci čutijo, če maš dobre namene z njimi in ti popolnoma zaupajo - to me je čisto šokiralo in mi dalo neko zaupanje vase - da če mi čisto tuji otroci, ki me prvič vidijo, tako zaupajo in me majo radi, potem ni vrag, da me ne bi meli tudi moji... In če si me tuji zapomnijo in bi radi bili z mano, bojo mogoče tudi moji kolikortoliko zadovoljni s svojo mami (no, vsaj dokler ne bojo najstniki, ampak o tem bom pa razmišljala do takrat, pa ma da kaj naumim v teh 15 letih...)
Vsakič sem paf, ko vidim, da me majo otroci kar tako radi, brez razloga... Vseh starosti in obeh spolov, sama se namreč ne vidim kot neko super zanimivo bitje, vsaj ne za otroke...
Vem, da sem sama kot otrok vedno sovražila ljudi, ki so bili vsiljivi, zato nočem bit, verjamem, da ima tudi otrok pravico do zasebnosti, da ga ne sme kar vsak šlatat za lička, če mu ne paše, pa da so mi šli na živce ljudje, ki so me obravnavali kot eno neumno bitje, samo zato, ekr sem bila pol manjša od njih... In sem se vedno bala, da bi jaz dala kakemu otroku tak občutek... Pa očitno ni tako komplicirano ne dajat takih občutkov, jupi!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
sva se ravno včeraj pogovarjala (filozofirala) kdaj je čas za prvega otroka oziroma kaj je bilo tisto, kar je bilo odločilno, da ste se odločile oziroma skupaj s partnerjem odločila, da je pa zdaj čas za otroka. Tukaj me poleg materialnih pogojev zanimajo predvsem tisti - nematerialni in pa kaj je za vas dejansko pomenila odločitev za starševstvo? 
. Sva pa optimista tako da.....
, zato sem tudi sama mislila, da bo trajalo preden si bova zares ustvarila družino. Malo me je zagrabila panika in strah, moža tudi, čeprav ni hotel kazati nazven, že po nekaj dneh, morda tednih, pa sva bila najsrečnejša bodoča starša. 
