julam
|
Tudi pri nas je 16,5m razlike. Midva nisva nič preveč razmišljala, sva rekla, ko bo, bo! Pa je bilo kar hitro. No, danes je prvi star dobrih 19m, mali pa skoraj 12 tednov. Nosečnost je bila seveda drugačna kot prvič. Kako sem pregurala slabosti, mi ni jasno. Večino časa v prvem trimesečju sem preležala, malček pa je nekako sprejel, da je mami bolj za knjigice brat (k sreči je pravi knjižni moljček), oči pa za divjat. Najbolj me je skrbelo, kako bomo uredili z varstvom, ko bova midva tekla v porodnišnico in pa, kako bo prestolonaslednik sprejel "konkurenco". No, ne bom lagala, prva dva tedna po porodu sta bila neznosna, spraševala sem se, kaj mi je tega treba bilo, da smo se imeli tako fino sami trije brez četrtega člana, ... (sem se zaklela, da nobenega več) . Starejši je nekako prestal prve tedne, posvečali smo mu max pozornosti (smo novorojenčka skoraj že malo zapostavljali, priznam ), potem pa so se hormoni umirili, ta velik je dojel, da tale stvarca ne bo šla stran in danes je krasno. Starejši mi pomaga previti malo ritko, naštima pleničko, namaže s kremico, duda servis je v njegovi oskrbi, stalno ga objema in lubčka, ... Ne bi zamenjala, čeprav vem, da težki časi še pridejo. Je pa res, da je ta prvi v varstvu in se lahko posvetim dojenčku. Zase vem, da bolj kot bi razmišljala in tuhtala, kako bi bilo, če..., težje bi se odločila. Po drugi strani sem si pa rekla, predno sem zanosila v drugo, da bolje, da je čim prej, ker še ne vem, kaj vse še prinese odraščajoči otrok. Ne vem, če sem kaj pomagala. Mogoče še ta podatek: sinko je shodil šele s 14m, torej sem bila jaz že kar pošteno noseča, 6m. Pa sem donosila in rodila čez rok (smo me vsi strašili, da bom prehitro rodila zaradi dvigovanja težkega tovora ). Edino, zaradi česar mi je žal, da sem tako hitro ponovno zanosila, je bil občutek, da se nisem mogla (zaradi trebuha, okornosti, občasno slabega počutja) max posvetit prvemu otroku. Srečno, kakorkoli se bosta odločila!
|