pikica*
|
Očitno še nisi pripravljena. Po drugi strani pa....če gledaš na to, da imaš vse poštimano in čakaš na trenutek, ko bo vse v tebi kričalo, da je čas pravi, lahko še zeloooo dolgo čakaš. Vsi smo namreč nekako usekani na to, da morajo biti pogoji idealni. Potem pa se izkaže, da idealni ne bodo nikoli. Vedno bo nekaj, kar je še treba narediti pred tem. In potem lahko čakaš in čakaš....
Nama se je najina punči bolj zgodila kot pa bila planirana. Čakala sva na idealne pogoje, potem pa sva enkrat rekla, če rata pač rata. In je ratalo. Najprej šok, potem pa sva se prepustila toku. In nama ni niti malo žal. Vsak dan, ko pogledava najinega malega cukra, nama je jasno, da je to bitjece najboljša stvar, ki se nama je zgodila. Edina stvar, ki jo obžalujem je ta, da se za to nisva odločila še prej. Zakaj? Ker bi tako najina punči imela na voljo več časa s svojo zlato babico. Tako pa sta si delili le 13 mesecev življenja. In kot je rekel en gospod na pogrebu....ena je prišla, druga odšla..... Meni pa je tako hudo, da sta se dve tako zelo sorodni dušici morali ločiti. Ampak to je že druga tema, ki ne sodi sem. Hotela sem samo povedat, da potem, ko gledaš za nazaj, vidiš, da bi se lahko za otroka odločil že veliko prej kot pa si mislil.
Z otrokom se v življenju veliko spremeni. Kar naenkrat sprejmeš ogromno odgovornost, po drugi strani pa prejemaš toliko nesebične ljubezni, da se baterije ves čas polnijo. In ko potegneš črto, si nedvomno v plusu.
|
Natisni
Moj je izredno očetovski, zelo rad ima otroke in bi bil najboljši očka na svetu. To me ne skrbi. Če bi zanosila bi bila tudi prisijena rešit stanovanjski problem. Vse se da če se hoče. Jaz pa ne najdem poguma...... 
, ampak to je nekaj normalnega. Je pa res da je moja osebna želja dosti večja od strahov, pa tudi osnovne življenjske stvari imava poštimane(stanovanje, finance, odličen partnerski odnos...) 
. Ups....potem se je rodila naša 
?) mi ni nič ušlo, prišle so nove priložnosti in novi izzivi. Ne zamudimo v bistvu nič, ker se naša vsepovsod šlepa z nami...sedaj pričakujemo novo 
, tudi športam še vedno kar dosti, le da pred sabo ponavadi rinem voziček, z možem si najmanj 2x na mesec privoščiva večer zase; skratka vse se da če se le hoče. Punca, organizacija, organizacija; to je ključ do uspeha in skupne sreče. 
brez zaščite. Seveda sem jaz vedno letela na wc, ker sem menila, da še ni čas. Zdaj ko menim, da je čas, in ko me je direktor vprašal, če mislim imet otroke, in mi predlagal višanje plače, samo, da bom imela višjo porodniško, bi rada že včeraj zanosla, tak hudo sem si začela želeti otroka. Ta pa nama zdaj ne rata. Najrajši bi sama sebe zadrgnila, ker sem toliko planirala. 
Konec koncev bo kar držalo da starejše kot smo, težje zanosimo... Res ne velja to za vse, ampak tega rizika se nekako zavedam... Bojim se, da bom enkrat dejansko hotela zanosit, pa ne bo šlo.... 
čakam?!?! 
