roberta
|
to je nekaj povsem normalnega in pravzaprav potrebnega pri normalnem psihičnem razvoju otroka. boječnost, nezaupanje, strah pred tujci itn. se običajno pojavi pri 8-9 mesecih, mine pa povsem odvisno od otroka. pri enih v parih mesecih, eni pa so še vso predšolsko (pa še kaj naprej) obdobje zadržani do tujcev (eni pa kar celo življenje  . tako, da ne pričakovat kakih čudežev (ker jih morda ne bo) in da bo kar naenkrat v naročja vseh tet in stricev, ki mu nasproti pridejo, padel. tudi ne pričakovat, da se bo z njimi pogovarjal, jih gledal v oči, jim dal roko ali kako drugače komuniciral z njimi. otroka je treba pustiti, da si sam izbere način komuniciranja (če sploh ga, če se obrne stran, to spoštujemo in ga ne silimo!). torej, bohnedaj ga silit v ljudi, ki jih ne pozna ali jih ne pozna dobro (ali pa tudi če jih) - tudi, če vidva menita, da otrok nekoga pozna, to še ne pomeni, da mu otrok zaupa in hoče imet karkoli v zvezi z njim.
pa saj ne pravim, da to počneta - ga torej silita v te odnose. verjetno ne, drugače ne bi tuki pislala v zvezi s tem. ampak res mi grejo kar lasje pokonci, ko kdaj vidim, kazga preplašenega otroka, ki ga dajejo drugim v objem in lupčke in "kako ti je ime?!! no povej, no. kaj ti je zdaj nerodno" itn. in to samo zato, da bi bil njihov otrok pa kao neki strašno "socializiran" in nasploh luštkan in "kok se sploh nič ne boji" itn.
in še kako se ubranit nadležnih "tet" - jaz sem pustila otroka, da je šel za moje noge in se "skril", sama pa sem načela drugo temo s to teto. če pa je še težila, sem otroka vzela v naročje in ga dobesedno stran od nje obrnila. da je bilo očitno, da naj ga pusti pri miru. in je zaleglo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
