ronja
|
Najtežje mi je zagotovit vsakemu otroku čas "sam z mami", ki ga rabijo, ob tem, ko moram naredit še druge reči, ki zahtevajo "čas brez otrok in to tak, ko lahko še kaj misliš, ne ko si morto di crepo". Težko mi je včasih vse žogice držat v zraku in vsake toliko kakšna pade na tla. Pa jo pač poberem, takrat pi***, ampak to je življenje, se učim. Težko mi je bilo, ko nismo živeli ne tam, ne tu in ni bilo nekega pravega občutka doma, rabimo recimo vsakodnevno kosilo, sicer smo razštelani, zato mi je težko, če to ni izvedljivo. Opravljenega ni ogromno, ker je pač tako obdobje, ko je res veliko velikih stvari naenkrat (obnova, selitev, dr., menjava vrtca 2x, prvošolka, itd...) in se pač tolažim s tem, da ne poznam nikogar, ki bi mu vse to ratalo spedenat v nulo hkrati, tako da tudi meni ni treba. POčasi se daleč pride, pravijo:). Če so otroci ok, potem sem navadno tudi jaz še kar zadovoljna, čeprav se jezim, če majstri zafurajo zadeve. Problem je, če zaradi takih napak nasrkajo tamali, takrat me pa zvije, sem togotna.
PS. obožujem gospodinjske pomočnike - beri: strojčke, robotke itd... ki naredijo kaj namesto nas:) Ne maram zgubljat časa za pucanje, ne maram met pa čisto svinjsko - popolna rešitev, da to dela stroj:). Nekoč bomo meli še scoobo, hehe.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
s kako kronično boleznijo otroka
