A_A
|
Punce, vem da se bo slišalo že 100-tič, ampak: bodite potrpežljive. 1,2 ali 3 mesece poskušanja se sploh še ne šteje za poskušanje, to je samo uvod.
Pri nama je trajalo 1 leto! Po pribl.6 mesecih neuspešnega poskušanja sem imela ful krizo, sem se ful 
Pa vse sem vedela, kdaj imam O, merila BT, gledala sluz,  točno okoli dneva O, ipd.. Potem sem si pa dopovedala, da itak kej velik ne morem spremenit, da če bo pač pri nama tako dolgo trajalo, bo pač trajalo, nč ne moreš spremenit. Sem si rekla, da bom pa pač šla k dohtarjem po 1 letu in da bom že nekako prišla do 
No, pa sem res šla do svoje G, mi je napisala vse napotnice za prve preiskave, moj  je dobil napotnico za spermiogram. Pa sem čakala 1. dan M, da se naročim za slikanje maternice, no pa potem te  ni bilo več. Sploh nisem mogla verjet, da sem  !
Jaz mislim, da psiha nima nič kaj veze s tem, ker jaz sem se kr obremenjevala s tem, vsak dan sem o tem razmišljala. Vse je pač tako, da se mora vse poklopit (oploditev jajčeca, vgnezditev, pravilna delitev celic, ugodni pogoji v maternici, dovolj hormonov,... in še milijon stvari, ki gredo lahko narobe) in konec koncev potem rata.
Tko, da potrpežljivo čakajte. Čeprav se zdi, da vam pa ne bo nikoli uspelo, vam povem, da uspe.
_____________________________
Sreča in zadovoljstvo sta v nas samih.
|
Natisni
Moj me je že malo sit 
! 
in sem rekla dedcu "zdej pa vsak dan" in sva res.....IN JE USPELO
!!!! 
. sama sem se že večkrat vprašala, če slučajno nisem ena izmed tistih "čudnih"
!!!
, ....... 
