pelin
|
Zelo slab primer. Tak način vspostavlja ne-varno navezanost na mamico (navezava ki ni varna). Ob takšni navezavi se otrok ne počuti svobodnega ampak je vedno v skrbeh ali je ljubljena oseba v bližini. V tem "stanju" tudi odraste in razvije podoben odnos do svojega partnerja - neazupanje. Tega pa si gotovo ne želiš.
Ne prelagaj na otroka, kar je dolžnost staršev - starši skrbijo za otroka, ne otrok za starše.
IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil
IZVIRNO SPOROČILO: marjetica8
...nič...pol sem se pa skrila za grm in čez par minut je pogruntal da me ni in je jokajoče začel iskat in klicat "mama"
Zelo slab primer. Tak način vspostavlja ne-varno navezanost na mamico (navezava ki ni varna). Ob takšni navezavi se otrok ne počuti svobodnega ampak je vedno v skrbeh ali je ljubljena oseba v bližini. V tem "stanju" tudi odraste in razvije podoben odnos do svojega partnerja - neazupanje. Tega pa si gotovo ne želiš.
Ne prelagaj na otroka, kar je dolžnost staršev - starši skrbijo za otroka, ne otrok za starše.
Ja, dalnoročno gledano imaš najbrž prav, samo po moje bi prišlo do takšne navezanosti takrat, ko bi starši to večkrat ponovili...pri nas je ravno to pomagalo pri hčeri, ki nas je s svojim uhajanjem in skrivanjem spravila čisto ob pamet... Najhuje je bilo, ko je bila stara približno dve leti. Konstantno jo je pocvirnala kakor hitro se je dalo...imel si občutek, da je prav gledala, da kakšen trenutek nisi pozoren in je šla po svoje. Ves čas se je zanašala, da jo vidimo in se ji je po svoje še fino zdelo, če smo jo iskali. Nikoli ne bom pozabila peklenskega dopusta v Piranu, ko smo standardno tekali za njo in jo iskali po tistih ozkih ulicah....ali pa ko smo kupovali pohištvo na Brdu v Lesnini in je zlezla pod eno posteljo , mi smo pa skoraj cel salon okrog obrnili ...Da ne govorim o večjih nakupovalnih centrih...groza od groze...no in tam je zadeva dobila nekako svoj epilog. Med nakupovanjem v BTC-ju je naša frajla bezljala sem in tja takoj ko si spustil njeno roko...Jaz zanjo z maxi trebuhom ker sem bila tik pred porodom ob meni pa mož ki mu je že skozi ušesa pihalo od jeze. In ko sva jo videla da jo je spet maha po hodniku ne da bi se sploh ozrla, je moj mene čoknil na klopco in rekel da naj tam počakam. Nazaj ju ni bilo skoraj petnajst minut in jaz sem že skoraj rodila od skrbi. Potem pa sta končno prišla. Dragi je povedal, da jo je zasledoval čisto do tržnice ...mula je šla sama tja on pa v varnostni razdalji za njo...prelezla je vso tržnico in ko pri igralih ni mogla zlesti na gugalnico je šele opazila, da je sama...takrat je začela klicati in nabirati šobico ko se ji je moj prikazal. Potem sta baje imela stošestnajsto lekcijo in pridigo, ki pa je očitno zalegla. Ne morem reči, da je bilo stanje sto procentov drugačno, vendar dosti bolje. Je pa tako, da je še danes zelo neodvisna najstnica, ki rada gre po svoje in kar odšteva kdaj bo dovolj stara, da si pobliže ogleda svet. Še ko gre na letovanja in šolo v naravi ni med tistimi jokci ki v solzah kličejo domov. Ponavadi pokliče tu in tam in reče :"No, da ne bosta rekla, da nisem nič klicala..."
|
Natisni
je stara 14 mesecev, že odlično hodi. Problem pa je, da je npr. ne morem nikjer spustiti, ker ona enostavno gre. Ni taka, da bi se kaj bala ali ozirala name, ona gre kar po svoje. Npr. danes v Volčjem potoku sem jo kar malo pustila, itak je bil travnik in skor nič ljudi ... sem mislila, itak se bo slej ko prej obrnila in prišla nazaj. Ampak ne, sploh je ni bilo strah, kar šla je ... že kakšnih 100 m daleč ali še dlje 
Sam tvoja je pomoje še premajhna, da bi jo tkole ustrašla, ka še ne razume tolk...
Samo da jih je tu kar mal težje odvadit, ker ga ne moerš pustit, da rukne iz tavišjega igrala... No, saj se zboljša - se pa strinjam, da ne smemo dat otroku občutka, da ga bomo kar zapustili, vendar pa tudi ne, da bomo vedno šli povsod za njim, kamor si bo on zmislil. Kadar se mojidve napravljata, se tudi odpravim proti vratom, da bom šla pač sama. In potem pohitita in gresta z mano. 
Tudi doma se nam rada skriva. Zadnjič se je zaprla v tuš kabino in bla noter tiho ko miška. Mi2 pa norela po bajti, ker je ni blo nikjer. Mala pa notri, nasmejana, in tiho. Grrrrrrrrrrrr.. Se tolažim, da bo minilo 
Takrat sem ga pač morala dvigniti in nesti naprej kljub protestiranju in se je potem pomiril. Zdaj je pa že toliko večji, da pač razume, če mu razložim, zakaj ne gremo tja, kamor bi rad šel on, čeprav včasih so še težave. 
