ronja
|
Imava srečo (zaenkrat ), ker je mala zunaj res angelček. Doma je nekaj časa bila bolj hudiček, sploh če ji je ratalo dolgčas, zadnje čase pa tako uboga, da mi ni več nič jasno . No, se ne pritožujem, še prehitro bo ta faza mimo .
Dobi pa v trgovini čisto vedno kruh - ima ga rada, navadno v trgovini tudi vsi že lačni ratamo in se mi ne zdi to nič narobe. Vedno je vsa srečna, da gremo do kruha, hehe. Je pa super zadovoljna s kornšpicem ali črno žemljico, lahko je tudi kos hlebca, ni treba, da je vse belo ali sladko. Tako da zdaj ko pridemo v tgovino, reče "kluuuh" in se zakadi proti pekarni, hehe. Meni je to simpatično, sploh ker vem, da bi lahko šli tudi brez žemljice, pa ne bi težila. Ampak tako hudo nam še ne gre, da ji ne bi kupila tiste žemlje . Če kdaj bo, ji bom tako razložila, pa je.
Sicer jo je babi enkrat navadila na kinderjajček v trgovini, vendar midva te navade nisva želela negovat, tako da sva jo po hitrem postopku odvadila - pri babi dobi kinderjajček, pri nama pač ne. Imela je 1 izpad, ko sta bila sama z očijem v trgovini (ravno po tem, ko je šla parkrat z babi v trgovino in je bila lepo navajena na čokolado) in seveda še od njega zahtevala to čokoladno jajce, vendar se lubi ni pustil ma niti malo spravit iz tira, čeprav se je baje zjokala, ko da jo iz kože daje. On je res faca, ker se čisto nič ne sekira, kako ga kdo gleda . NO, meni česa podobnega ni ponovila. PO tistem je sicer "probala" tudi pri meni, saj so ta blesava jajca res tako lepo nastavljena, da jih mali otroci ja lako sami zgrabijo in dajo v košarico, vendar sem ji rekla, da tega ne bova kupili in naj vrne nazaj, ker bo to hotel kdo drug kupiti. Ni ji bilo najbolj všeč, je pa po kake pol minute razlaganja lepo vrnila jajce in potem z veseljem z mano zbirala jogurte in nalaga v košarico kvas, ipd... Seveda se je takrat cela trgovina uprla z očmi vame, kaj bom naredila, ko je mala zahtevala jajce in priznam, da ni fajn občutek. Sem bila pa zato še toliko bolj ponosna potem nanjo (in ji to tudi povedala - mogoče je zato tako rada potem sodelovala pri mlečnih izdelkih ).
Dostikrat hoče "pomagat" in daje v košaro stvari, vendar pa to ni zato, ker bi hotela ona imet točno te testenine in moko, recimo . Samo pomagat hoče. In to mi ne gre na živce, saj ko ji rečem, da tega ne bomo kupili, brez kakršniholi problemov vrne nazaj na polico (še vpraša me, če ne ve več, kje je vzela). Sicer ji pa pustim, da tudi ona izbere kakšno stvar, nekatere stvari vedno izbiramo skupaj, druge ji razložim, zakaj to in ne tisto, ali pa da imamo recimo 3 kile moke zaenkrat dovolj ,... pri sadju ga vedno skupaj tehtava in mala tipka številke ,...
Zdi pa se mi, da je otrokom v trgovini včasih enostavno dolgčas in zato začnejo počet stvari, ki naj jih ne bi - samo da bi dobili pozornost. To se da potem zelo enostavno popravit, tako, da jih pač vključimo v nakupovanje... (ali z metodo 1 evra ali pa da kar pomaga polnit naš skupni voziček).
Tako da zaenkrat je nič ne kaznujeva, nič ne obljubljava nagrade, nič se ne pogovarjamo predno gremo v trgovino, si bom pa zapomnila vse strategije, če bodo kdaj potrebne. Res je, da je mala živahna in bi povsod letala (sploh ker imamo doma zelo malo prostora, ji je zunaj aleluja), ampak od 2 letnice pa res ne morem pričakovat, da bo ves čas pri miru in lepo pridno čakala uro ali več, da vse nakupimo... (nakupujemo namreč 1x na 14 dni in takrat pač za dalj časa in dalj časa traja).
Skratka, v nasprotju s splošnim prepričanjem, je nam nakupovanje z malimi otroki čisto luštno (če se očiju ravno ne mudi it domov tekme gledat - samo takrat je siten on, ne onidve, oz. onidve kvečjemu posledično). Najbolj luštno je v bistvu, kadar gremo same: ko se nam nikamor ne mudi, lahko gremo 10x gor in dol, če pozabimo to ali ono, nobena ne teži, vse je sproščeno... Kadar smo skupaj, se skoraj vedno komu mudi in ni več tako na izi, vseeno pa si, če se le da, vzameva za to čas, da lahko mali razlagava, kako in kaj in da ni kot en kuža, ki hodi zadaj za nama... Ne vem, zakaj oz. kako to, da imava tako srečo, ampak dokler bo tako, bova uživala, če bo drugače, pa ukrepala. Kaka trma nam gotovo ne uide in vprašanje, kako bo pri 5ih letih...
Torej, moji predlogi:
- zaposlitev: ali v samo nakupovanje ali pa da sami nakupujejo zase
- pogovor: zakaj nečesa ne more dobit
- ustavitev 1. izpada, ker se mi zdi, da skoraj vsak otrok vsaj 1x proba, potem pa če ne dobi, nekateri nehajo: torej, ko rečeš ne, tega res ne dobi (sploh če rečeš ne večkrat, ptoem pa 6tič daš - to se mi zdi najbolj narobe)
- kompenzacija: ne moreš dobit čokoladice, lahko pa si izbereš kruh, jogurt, sadje...
- pozornost: včasih se mi zdi, da hočejo samo, da pogledamo z njimi določeno igračo, hrano,... in ni treba, da jo kupimo - vendar če je ne pogledamo, potem začnejo sitnarit, da bi jo pa imeli... Starši pa v strahu, da če bojo igračo pogledali in se je dotaknili, bo to pomenilo, da jo bo treba pa še kupit, potem rajši odjadrajo čim prej naprej in otrok je ves besen zadaj... Ne vem, nekaj takega sem enkrat brala, pa se mi zdi, da pri Ronji kar pali... Pogledava, potem pa dava nazaj.
Enkrat je probavala in ves čas jemala ene čigumije na blagajni, potem sva jih pa ves čas dajali nazaj. Se mi zdi, da ji ni šlo za tiste čigumije (saj jih ni še nikoli poizkusila, ni imela pojma, kaj to je), ampak za to, da se z njo "igram", da jih ona jemlje, potem pa skup vračava... ker je hotela pozornost, ki je na blagajni seveda ni dobila. Zdaj jo poizkušam tam zamotit s čim drugim - predno se spomni delat kaj nezaželenega - recimo: naštevava zelenjavo, ki smo jo kupili, štejeva jogurte, razglabljava, kaj bomo naredili iz česa, kaj bi si ona želela, da skuham, jaz ji govorim, ona pa kaže dele telesa, včasih se vključijo še prodajalke... Ampak to seveda pali PRED izbruhom jeze, ne potem, ko si je otrok že zapičil določeno stvar v glavo.
Če vidim, da je utrujena, ne glede na čas, ustavim konje in jo vzamem k sebi v naročje, da se malo pocarta. Se mi zdi, da smo tako hitreje gotovi kot pa če bi jaz norela, ona pa razgrajala.
Ne vem pa, do katerega leta tole pali...to me edino skrbi
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Ko pa ne bo več, pa pač ne bo šel z nami v trgovino, pa bo.
