samado
|
Ker je pri nas isto, se meni to sploh ne zdi neobičajen problem Včasih je bila galama samo takrat, ko sem jo oblačila, v lupinici se je takoj pomirila, v košari pa spala tudi po dve uri. Ah, to so bili časi Sedaj ne mine ne sprehod ne vožnja z avtom brez histeričnih izbruhov. V avtu jo poskušam zamotit, če sva pa same, pa moram ustavit, jo vzet k sebi, malo pomirit, počakat, da najhujše mine in se lahko odpeljeva naprej - par kilometrov ponavadi Sprehod pa - ko sva oba z , se ponavadi izmenjujeva (eden jo nosi, drugi poriva voziček), če sem pa sama, je pa to malo težje izvedljivo. Budna v vozku noče ležat, sva dala že športno varianto gor (stara je 4 mes), ki se sicer čisto poleže, pa nič ne pomaga. Upam, da bo boljše, ko bo lahko čisto pokonci sedela. Tako da jo sedaj malo nosim, malo je v vozku, za izredne situacije imam v vozku vedno kengurujčka. Na začetku sem izgubljala živce zaradi tega, potem sem pa si rekla, da bistvo sprehoda v večini primerov ni v tem, da pridemo do neke točke, ampak da je na svežem zraku. Ko pa jo vidim, s kakšnim zanimanjem opazuje okolico in mimoidoče, mi pa to ne predstavlja več takega problema, ampak jo z veseljem ven vzamem.
|