Anonimen
|
No, prav, potem sem pa jaz prva, ki še nisem na svojem. Zaenkrat smo v najemu in ker s Kamikazo nimava možnosti kreditov (jeb**** take službe!), ni šans, da sploh kaj kupiva, kaj šele stanovanje. Če bi se lahko, bi se takoj zakreditirala. Ne samo za pol življenja, ampak še za po smrti, če je treba. Zmožna sem plačevati mesečni obrok 100.000 SIT, ampak banke to pač ne zanima, ker mi manjka en ničvreden papirček. Bo že... Trenutno delam na tem, da pridem do neprofitnega stanovanja (plačam 10% vrednosti in sem do smrti tam, po moji smrti pa so lahko tudi moji otroci itd.), če ga pa ne bom dobila, pa tudi prav. Čez približno 5 let gresta tašča in tast v penzijo in sta že rekla, da bosta stanovanje v Ljubljani (večje enosobno, ki se da urediti v manjše dvosobno) prepustila Kamikazi, onadva pa se bosta preselila na Plitvička jezera, kjer imata hišo. Če pa se Kamikaza in njegova sestra ne bosta mogla zmeniti, kdo bo dejansko v stanovanju (uradno bosta lastnika oba), se bo pa stanovanje prodalo in denar delilo na polovico. Na srečo je na dobri lokaciji in dosti vredno. Takšno razmišljanje je sicer grdo, ampak ko bosta pa tašča in tast pokojna, bo pa Kamikaza podedoval še dve hiši tam okrog Plitvičkih jezer, zemlje pa toliko, da ni šans, da jo prehodiš peš. Z gozdovi in vsem ostalim vred. Samo jezera ne bo dobil, če se lahko malo pohecam. In jaz, kot večni optimist, bo rekla takole - če ne prej, pa čez približno 30 let, bomo na svojem. Glih za našo penzijo.
|