Anonimen
|
Jaz mislim, da tu pride do nestrinjanj med mamicami glede te metode tudi zato, ker so otroci pač zelo različni. Mislim, da je ta metoda uspavanja pač nujno zlo pri otrocih, ki hatevajo vedno več in več. Niso vsi taki, daleč od tega. In tiste mamice, ki nimajo tako "zahtevnih" otrok, tega po moje ne morejo razumeti. Jaz za našega vem, da na koncu niti dihati več ne bi smela, ko bil negibno ležala poleg njega, da se ne bi zbudil. Tega pa resnično ne zmorem. Tak je bil včasih, ko je bil majhen, kar se spanja tiče. Pa ne pri 4 mesecih, ampak tam nekje pri 7, sem mi zdi, da se je začelo to osvajanje obvladovanja, kako ne zaspati. Od treh let naprej, ko je v veliki postelji, ni večjega užitka, kot se vleči k njemu v posteljo, prebrati pravljico ali dve ali tri, se stisniti k njemu in počakati, da zaspi. Tudi če pozneje pride za mano v mojo posteljo, če me rabi, seveda, dobrodošel, malček moj. Ampak takrat, pri 7 mesecih, bi pa spanje z njim izgledalo na koncu točno tako, kot sem napisala. Ležanje negibno poleg njega, brez dihanja. To pa ne gre. Eni so pač taki in pri takih na žalost to ne gre tako. Vsaj jaz česa takega nisem sposobna, pa se moram kontrolirat, da ga ne zasipam z ljubeznijo, da ga ne dušim.
|