Anonimen
|
Ja, mine, vsaj pri nas je. Sicer Tibor res ni bil nikoli trmast, da bi se v tla metal ali kaj podobnega, je imel druge vrste trmo - tisto bom - ne bom. Pa ga je zdaj, pri štirih in pol (pa že prej) kar precej minilo, je kar razumen ratal. Predvsem je zanimivo, da če zarobantim, se me ustraši. Se mi zdi, da se je to začelo dogajati, ko sem ga kakšne dva do trikrat v recimo parih mesecih poslala za kazen v njegovo sobo na skuliranje. Takrat je bil takšen grozen jok, da se resnično trga srce. Ampak si je treba pač mislit, da mulc pa že ne bo maltretiral vseh okoli sebe in da so taki ukrepi pač nujni, je treba malo zobe in srce stisnit. To, da se me ustraši, pomeni, če povzdignem glas in hkrati grozeče naredim pol koraka proti njemu, se resnično ustraši in reagira. Takrat se še kar same sebe ustrašim oziroma se mi zdi grozno, kakšen zmaj, da sem, ker nisem navajena, da bi se me kdo bal in mi je kar malo grozno.
Res je, da z lepo besedo ne dosežem nič, če se človeček naprdne delati drugače, ampak z močno voljo in pač izkazovanjem prevlade nad njim pa. Tega včasih ni bilo, to je prišlo tam pri treh in pol ali štirih letih. Sicer pobere veliko energije, ker se je treba za vsako malenkost 100-odstotno skoncentrirat, ampak če so rezultati, potem gre in pa itak nimam kaj. Se pa poskušam držat, da če nekaj rečem, ne rečem tja v tri dni in da potem samo zavzdihnem, ko na mojo "prošnjo" grdo odreagira, ampak grem do konca. Tisto, kar sem rekla, je treba naredit in pika. Rečem pa take stvari tudi samo takrat, ko vem, da bo pravici zadoščeno, torej ne takrat, ko je človeček zaspan, kaj žalosten ali kaj jaz vem kako drugače prizadet. Saj vidiš otroka in veš, kdaj ne rabi še nekoga, da nad njim robanti.
Sicer je neporno, ampak Tibor zdaj res že točno ve, kdaj mu ni spasa, ker mislim resno. Le da porabim veliko moči, da mu to pokažem.
Tako, da beti1, ne vem, jaz sem take stvari večinoma ignorirala, pa povedala sem mu, da je smešen in mi je res šlo na smeh, ker je dejansko bil smešen. O.K., če je bilo hudo za ostale, za okolico, potem se nisem smejala, kadar je pa samo sam nase stresal gnev, pa sem se. Pri vas je zdaj sicer drugače, ko imate še enega otroka in je treba biti še toliko bolj pozoren, zaradi ljubosumlja, ker to seveda ni fajn občutek in se najbrž negativna čustva nabirajo v otroku ter se potem tako kažejo. Ne vem, s tem nimam izkušenj. Po moje je treba postaviti ene meje, da otrok ve, do kam lahko gre, kje pa imata mami in oči polno glavo in jima potem pisker dvigne.
Saj, bo, pri treh letih je človeček še norčav, pri štirih je že veliko bolj razumen. Veliko stvari ga zanima, jih raziskuje in zato tudi razume, pa ima manj časa z ničemer se ukvarjat v mislih, ker se mi zdi, da takrat čustva najbolj privrejo na dan. Če so misli zaposlene, potem ne ostane časa za trmo, to pa so z odraščanje skozi bolj.
< Sporočilo je popravil Splišni -- 26.9.2006 7:28:55 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
! 
. Če ne dobi dnevne doze moje pozornosti jo hoče izsiliti na tak ali drugačen način. Saj napadi trme me sploh ne motijo toliko, tisto dretje tudi preživim, če se dere zaradi kakšne neumnosti se mu včasih tudi jaz smejim, ker ne morem drugače, ko mi je tako smešen. Saj ima pravico do uveljavljanja svoje volje. 
ne postavljava tako groznih mej. Pa tako rada ga pohvalim in mu pokažem kako nam je lepo ko je priden. Saj zna biti prav zlati dečko, če hoče. 
(Ja, seveda...) 
Mi je zadnjič v trgovini ena gospa rekla, ko je mulc skakal okoli in se nikakor ni hotel umiriti med čakanjem v vrsti, da naj se ne razburjam, da naj raje čuvam živce za najstniška leta
