Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: CUKRČEK Ojla, JAz sem bila totalno nesamozavestna, največja reva na cekem svetu... Smilola sem se sama sebi... KAr se pa tiče okolice, je pa škoda zgubljat besede. Itak so pomembni in fajn samo lepi, suhi ... JAz sem bila tako obremenjena s tem,d a sem hodila okoli s povešeno glavo, skoraj se nisem upala pogledat gor, ker sem videla vse "očitajoče" in zasmehujoče poglede. REs žalostno! NAprimer v moji službi.....prej se skoraj z nikomer nisem pogovarjala, pa sem dobrih 5 let tukaj zaposlena. VSi so šli mimo mene . INs eveda jaz mimo njih. Nisem bila dovolj dobra, da bis e kdo pogovarjal z menoj. JAz se pa tudi nisem upala naredit koraka naprej in začeti. Sedaj se pa vsi pogovarjajo z menoj, me hvalijo... VEm,. da je to navadna hinavšna . Se pa točno vidi, kakšna je razlika med debelim in KAO grdim in suhim, ki je kao lep. Zame so lepi vsi, ki so na notri lepi. Ki nekaj izžarevajo. PA naj imajo 150 kil ali pa 50. Ti dve trditvi pa ne sodita skupaj kajne?! Jz sem kar zgrožena kako hitro obsojaš "suhe" ljudi in ubogi punci s tem še bolj zbijaš samozavest!! Tvoja šibka samozavest zaradi tvoje kilaže je bila kriva, da nisi upala vzpostavljat kontakta z ljudmi, ker SI MISLILA, da te obsojajo! V resnici si se obsojala sama in ne ljudje okoli tebe. Sama spadam med normalno hranjene ljudi in NIKOLI nisem obsojala (oprosti izrazu) debelih ljudi. Zakaj? Ker se zavedam da obstajajo različni razlogi ki pripeljejo do debelosti: od bolezni, hormonov, pa tudi od preveč hrane. Osebno se mi "debeluščki" tisti z dušo, ki jim res ni mar za mnenja drugih ljudi in ki se v svoji koži počutijo super, zdijo zakon! To so ljudje, ki jim jz rečem: "debeli in veseli" in meni so res zakon! Če pa se kdo odloči hujšat, ga pa podpiram, ker je to dobro za njihovo zdravje. V srednji šoli sem imela sošolko, ki je mislila, da je preveč debela. Non stop je nekaj hujšala (enkrat dobesedno skoraj shirala, je bila čisto anoreksično suha, kot okostnjak), bila je prva leta tiha punca. Odmaknjena od nas ostalih sošolk. Ni se pogovarjala z nami. Če jo je kdo karkoli vprašal je samo hitro, potihem in na kratko odgovorila, nato pa povesila pogled ali se nekam umaknila, da je bila sama. V redu smo si mislili - te bomo pustili pri miru, ker očitno želiš tako. Šele v 3. letniku je "ugotovila" da je zaradi njenega mišljenja postala čisto depresivna. Nehala je (drastično) hujšat in se nam je pridružila. Ni bilo večje žurerke! In prav vsi smo jo imeli radi (in jo imamo še zdaj). Sicer se še vedno drži diet, ni pa več "okostnjak" in prav luštna je z njenimi polnimi lički. To je ona! Končno je ugotovila, da ni potrebno, da te družba sprejme če si suh, ampak če se ljudem odpreš in pokažeš kaj v resnici si! In tako jo imam jaz najraje na svetu. (poleg svoje hčerke, jasno )
|