ronja
|
Hm, načrtovat prihodnosti ne moreš z nekom, ki je ne načrtuje s tabo... Oz. ni najbolj priporočljivo, se mi zdi... Verjetno malo prehitevaš, pa malo si preveč skrbi delaš, ne moreš met vsega splanirano za 10 let naprej... Ne vem sicer, koliko si stara, ampak midva sva naredila točno tako, kot pravi tvoj fant, pa še nisva 30 (mava celo še 2 leti fore ) in že pričakujeva ... Tak da ni vse tako črno... Jok je baje ena od oblik čustvenega izsiljevanja (tega si nisem jaz zmislila, ne mene jagat ), zato je dobro, da se človek zna zadržat ob malenkostih in da se zna zjokat - ko mu je pač RES zelo hudo, ne pa za malenkosti, sicer je tisti, ki ga ima rad, zelo zmeden , saj dobi enak odziv, če je nekaj ornk hudo ali pa če je čista traparija. Potem ne ve, ali vsakič tako hudo prizadane človeka, v tem primeru se bo spraševal, če ima sploh smisel bit skup, ali pa je ta njegov ljubi človek čisto preveč občutljiv in ga potem neha jemat resno - tudi ko je onemu res zelo hudo. Skratka nobena od variant ni lih fajn... Praviš, da ga imaš zelo rada in bi se žrtvovala zanj in še kaj... Pa probaj to spremenit - zase in zanj... Obema bo lažje... Pač se nekje ne strinjata - big deal! Noben par se ne strinja v vsem! S solzami ga ne boš pripravila do tega, da bi se strinjala, kvečjemu ti ne bo veš upal povedat, kadar se ne bo strinjal s tabo... Skratka rabiš malo več poguma Po mojem mnenju malo preveč visiš na njem, on si želi še svoje študentsko življenje, tebi pa je glavno, da bi si začela postiljati svoje gnezdece... To ni nič narobe, samo gnezdit si morata želet oba... On pa na to še ni pripravljen, ni pripravljen tudi še o tem sanjat - kar pa ne pomeni, da se ne misli nekoč preselit s teboj, samo zdaj še ne bi o tem razmišljal, planiral, kaj šele delal kaj na tem... Mogoče te bo tole potolažilo: če bi meni moj ljubi na začetku faksa omenjal kako skupno selitev, bi jo ucvrla, da bi se kar kadilo za mano... Bila sem bolj divja, nisem se hotela resno vezat, čeprav sem vedno bila resno vezana, smola pač , želela sem si še kaj doživet, nisem hotela bit na nikogar privezana... Zdaj pa sem super srečna, da sva skup, na svojem, čisto nič ne pogrešam žurov in študentskega življenja... Ampak takrat bi pa jih, sem se morala zdivjat, čeprav nisem nikoli nič mela z nikomer na teh žurih, itak sva šla večinoma skup - res sem ga jaz zvlekla, ker on ni najbolj žurerski človek Hočem rečt, da rabimo v različnih obdobjih različne stvari, to je normalno in on pač zdaj rabi nekaj drugega... Ker ga ne moreš prisilit v to, je najboljše, da se ti prilagodiš, najdi si SVOJE ŽIVLJENJE, ki ne bo tako nujno vezano nanj: svoje prijatelje, s katerimi greš sama ven, ko gre on s svojimi, svoje hobije, da ti ni dolgčas, ko ga ni,... Saj ni treba, da vse tvoje ideje vključujejo njega - naredi kaj sama, brez njega, brez njegove pomoči, odobravanja ali neodobravanja. Boš videla, kako dobro se ti bo zdelo! Te pa razumem, da nočeš rečt tašči za šivanje, če ji ni do tega, jaz ji tudi ne bi. Če živite pri njih, ni nič narobe, če malo pomagaš, ni ti pa treba vsega naredit, pač svoj delež. Ampak probaj si ne delat slike o tem, kaj vse bi lahko bilo, če bi bilo...Se mi zdi, da se ti to ponavlja: predstavljaš si, kako bi bilo lepo, ko bi skupaj živela (kar je ok, samo morata to oba sanjat...), predstavljaš si, kako bi bilo fino, če bi z njegovo mami kompenzirala likanje in šivanje... (kar je tudi ok, če bi bila ona za)... Ampak kot vidiš, ljudje dostikrat ne odreagirajo po tvojih sanjah... In potem si razočarana. kar je škoda, saj bi lahko nič ne pričakovala (mislim v sanjah), pa bi mogoče našla kaj drugega, kar se pa res ponuja... (recimo kak fajn žur s tvojim dragim;)
|