bolhamala
|
Joj, pri nas imam pa jaz očitno moške možgane:).
Jaz sem se pa komaj navadila, da me moj obvešča za vsako minuto kje je, kaj dela, kdaj pride. Na poti domov vedno kliče, da se že pelje, da je tu in tu. Če gre v trgovino, me kliče iz trgovine. POkliče med malico... Prav smešno mi je bilo, zakaj me kar naprej kliče, če se lahko doma pogovarjava, ko pride. Je pa res, da po naravi nisem paničar in ne razmišlam o nesrečah. No, me skrbi, da se ne bi kdaj kaj zgodilo, ampak tako na splošno, ne razmišljam tega vsak dan....
In ko jaz grem, se mi prav tako ne da tega počet. Včasih rečem npr., da grem v trgovino po to in to, pa saj veste kako se hitro zavleče, greš ša malo to pogledat, pa malo ono, pa koga srečaš... In mi je že tečno, če me vpraša kdaj pridem. Ker potem nikoli ni točno takrat. Ali pač rečem, da letim samo do mame po nekaj, pa vmes včasih še čvekava, prav ne da se mi klicat, da sem se malo zagovorila, da pa še ne bom takoj. Prav na živce mi gredo na trenutke ti mobiteli pa neke časovnice, kadar to ni nujno potrebno. :)
No, je pa pri mojemu zanimivo to, da ko grem pa s kolegicami kdaj zvečer ven (trikrat na leto), pa me nikoli ne pokliče, četudi zagreznemo do petih zjutraj (pa sam ne hodi ven pratično nikoli). Vsaj trikrat na leto rešena telefonov:):)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... 
. 
Tudi to fajn deluje pri moških. 
se strinjam.. tudi pri nas je bila navada da sem vedno sporočila kje sem in kdaj pridem in se tega držala. Iz preprostega razloga: zaradi skrbi! 
