ronja
|
Z njegovimi se vidimo 1x na teden, z mojimi pa še manj (oče ne živi tu, mami pa je zaljubljena in oba še delata in nimata toliko časa). Več kot 1x tedensko je meni preveč, malidve sta tudi zdrmani, če nimamo kakega vikenda lepo samo zase, lubiju se tudi ne da. Tašča bi sicer rajši več, ampak se je po 3 letih borbe sprijaznila. Če ne bi bilo od začetka vse premalo, bi se verjetno zdaj celo kaj več videli, tako se nama pa ne da. Mojadva imata svoje življenje in en delček smo tudi mi, nismo pa celo življenje: sta vesela, ko se vidimo in sta vesela, ko spet gremo , da imata mir, da lahko delata svoje stvari. Da bi mi katerikoli starši viseli tu vsak dan, bi pa znorela. Nisem tak tip. Enim pa paše in ni s tem nič narobe, ne z enim, ne z drugim. Kako naj partnerju pomagam da mu nebo hudo. Kaj mu naj rečem? Bodi mu ob strani. Ne sili ga v nič, to so njegovi starši, lahko kaj predlagaš, vendar ne sili. Če se njemu ne zdi prav, da bi se jima poizkušala na vse pretege prikupit, potem bodi vljudna do njiju, vendar ne poizkušaj nič več. Spoštuj njegovo mnenje. Vsakemu je težko, če ga starši serjejo, če pa je v igri otrok, pa še toliko težje. Lubiju je bilo hudo, ko je njegova mama delala grozno razliko med najinima punčkama. JI je rekel (nekajkrat), je vse zanikala, ampak se je potem čez čas poboljšala. Ampak naj on vodi to igro, ti pa mu zaupaj. Reči mu, da ga podpiraš v vsem, odloči naj se pa sam, kako bosta postopala. PS: mogoče bodo stari starši kasneje bolj navezani na vnuka - nekateri dalj časa rabijo - morda, ko bo bolj mobilena ali ko bo že kaj rekel. Nekateri se bojijo vzet malega otroka v roke - moj tast je tak - pa obožuje tamalidve in onidve njega (še bolj) . Pa tudi moj oče je malo tak. Skratka: upanje umira zadnje, otroci imajo neverjetne sposobnosti.
|