Anonimen
|
Vsaka mehanska in termična obdelava uniči del vitaminov in mineralov, k vsemu skupaj pa prispeva še neustrezna pridelava (tople grede, pospeševanje rasti) in predolgo hranjenje oz. hranjenje v hladilnicah.
Najbolj idealno bi seveda bilo direkt z drevesa/grede pod pipo in na krožnik. In če je kdo kdaj ugriznil v breskev, ki je še nekaj sekund prej rasla na drevesu, je čutil razliko.
Ampak to ponavadi ni možno.
Tako da za sadje velja, da ga temeljito operemo in pojemo brez da bi ga rezali in lupili (odvisno, kje je pridelano, če ga kupiš v naših trgovinah, ga lahko opranega ješ z lupino). Pri rezanju robovi koščkov oksidirajo in najmanj, kar se zgodi, je izguba vitamina C. Glede lupljenja pa je tako, da ima nekatero sadje najvišjo koncentracijo vitaminov ravno pod lupino.
Pri zelenjavi velja podobno. Čim več surove. Peremo pod tekočo vodo in ne namakajmo je. Npr. solata. Če jo peremo tako, da v umivalnik natočimo vodo in pustimo v njej koščke solate, se večina mineralov izluži v vodo. Podobno je pri kuhanju. Če zelenjavo kuhamo, večina vitaminov in mineralov razpade zaradi toplote, kar ostane, pa se izluži v vodo, ki jo potem ponavadi zavržemo. Bolj primerno bi bilo, da bi jo ohranili za drugo kuho (juhe, mineštre,...).
Drugače pa je najbolj priporočljivo kuhanje kuhanje na pari. Ampak tako, da hrana ostane še hrustljava. Manj kuhaš, več ostane! Glede pokrovke se strinjam s tvojim partnerjem. Je pa res, da če ne pokriješ, vsa para hlapi in moraš vedno znova dodajati novo tekočino.
Seveda pa zelenjave in sadja ne jemo samo zaradi vitaminov in mineralov (kot rečeno večina pri termični obdelavi razpade) ampak tudi zaradi balastnih snovi, ki pomagajo pri prebavi. Te pa ostanejo.
Upam, da sem kaj pomagala.
|
Natisni
