Pipilongstumf
|
Nevem kje bi zacela, ampak nevem vec kaj naj se storim, da me ta stvar ne bi ubijala. Imam otrocka starega skoraj 4 leta s prejsnjim partnerjem, ki pa naju je zapustil ko malcek se ni dopolnil 1.leta. Nisva bila porocena, z mano je ravnal kot z izmeckom, od njega nisem imela nobene podpore, pomoci, nicesar. Zivela sva v stanovanju njegove mame, prezivljala sem ga 2 leti s svojo stipendijo in delom preko studenta, ker je bil prevec len da bi karkoli naredil, da bi nam bilo lepo. Glede tega da je grozil in nisem smela nikamor (se s kolegico na kavo ne), ni bil pripravljen paziti otroka za kaksno urico, da bi si spocila. Vstajala sem vsake 3 ure, preverjala kako je z otrokom, njemu pa je bilo useeno in je spal do 12 naslednjega dne. Malcek se je ponavadi zjutraj zajokal ker je bil lacen, njemu pa je sel otrok na zivce. Vsako noc sem jokala, ker se nisem mogla pogovorit z njim in nikakor resiti tega problema. Na zacetku si je otroka zelel in bil vesel vsake stvari, kar naenkrat pa se je obrnil proti nama. Ko je bil otrok star 10 mes. sem od svojega prijatelja, ki je bil tudi njegov znanec, izvedela, da naj bi me tip varal z eno iz sosednjega bloka. Ampak sem mislila na najboljse in sem to vzela zgolj kot opozorilo in ne koncni dokaz. Zato sem sama raziskala stvar in ga nekega vecera; rekel je da gre k prijatelju; nasla v objemu druge v parku. Takrat je bilo dovolj da sem pobrala vse kar sem imela in sla nazaj domov. Prezivnine ni placal niti enkrat, poklical ne, sedaj pa je tako porocen z drugo in vse kar hocem je mir pred njim. Tukaj se zacne drugo poglavje mojega zivljenja. Prebolela sem vse groznje, grdo ravnanje, izdanost, prevaranost in se postavila na noge. Malcek je bil edina stvar v mojem zivljenju, ko se mi je porusil svet. Leto nazaj pa sem spoznala novega partnerja, pravi zlati srcek. Malcka je sprejel kot svojega in ce sem kdaj rekla "jaz in moj malcek", me je takoj popravil "najin", pa ceprav ni njegov. Na zacetku smo sli za 1 teden na pocitnice ravno zato da se bolje spoznamo in da vidim kako se bosta ujela, ali ga bo otrok sprejel itd. In bilo je prekrasno. Spet se mi je zivljenje postavilo na noge in bila sem presrecna. Edina stvar ki me je mucila je bila razdalja, saj sva oddaljena 100km. Ampak sem naredila vse, da sva se videla cim veckrat in prezivela cas skupaj z malckom. V zacetku leta je zgubil sluzbo, saj so odpustili kar dosti pogodbenih. Takrat sva imela res veliko casa in se veselila da bova se vec skupaj. Tako je tudi bilo, poceli smo marsikaj in prezivljali skupen cas ko je bilo le mogoce. Sedaj pa je dobil priloznost za sluzbo ( troizmensko ) in mene je ta novica ubila. Ker ne zivimo skupaj, bo tako se manj casa za nas in se bojim da ga bom pocasi izgubila. Da se bo odmaknil, v sluzbi spoznal kaksno drugo, ali pa po sluzbi in tako bova z malckom spet ostala sama. Ko se ne vidiva se pogovarjava po telefonu, sedaj pa bo v sluzbi in tudi tega vec ne bo. V prejsnji sluzbi je bilo dosti studentk, ki so ga prosile za email in mu pisale prek Netloga. Bojim se da ga bom zgubila ker sva dalec narazn, on pa vem da ne bo zaprl oci ce bo kaksna studentka oz. sodelavka hotla komunicirat z njim. Tud vem da se lahk iz pogovora marskej razvije in tega se najbolj bojim. Mu zaupam pa use, ampak imam pa ta strah mogoce zaradi bivsega? Kaj naj naredim ? Kako se naj znebim tega obcutka da ne bo nic narobe (ali pac), kako naj opazim spremembe ce bi bila kaksna druga v igri, ko pa sva 100km narazen? Ko mi omeni sluzbo (zacne v pon.), mi gre kr na jok, jedla nism ze 3 dni, povedala sem mu da me boli, ga razumem da more delat, ker ima za placat kredite itd. Ampak strah pred izgubo, nemorem se pomiriti s tem in si nadet nasmeska na obraz, ce me pa znotraj razzira in ubija ker gre :( K da me zapusca, grozen obcutek, ker ga ne bo vec toliko z mano :( Stara sva 26in28 in mislim da (vsaj zase vem) mi vec ni do igric in flirtanja z drugimi. Sem postena in bi rada uredila zvezo ter zivela normalno, tudi zaradi otroka.
|