Jančika_
|
Danes zjutraj se nam je zelo mudilo v vrtec, tako da sem jaz tekla naprej z otrokoma, mož pa je zaklenil in prišel za nami. Za to ekspedicijo sem oblekla najbolj razvlečeno zeleno trenirko, črn flis in roza-vijolične kariraste GUMIJASTE škornje, trenirko zatlačeno v njih. Garderobe za malčke in za predšolske otroke so pri nas vsaka na svojem koncu vrtca, tako da je mož zrihtal tavečjega in šel v službo, jaz pa tamalega in domov. Potem pa se je začelo.
Pred vrati vrtca ugotovim, da nimam ključa od stanovanja . Nepočesana in mokrimi hlačami tečem z marelo v roki ko zmešana po ulici dol, moža seveda nikjer več. Tečem nazaj v vrtec, sfehtam telefon (če nisem imela ključa, kako bi imela telefon, ne), mož se ne javi. Ja nič. Bo treba tako elegantno oblečena čez celo mesto peš v moževo službo. In to jaz, ki niti v lokalno štacuno ne grem v trenirki, kaj šele v bata škornjih .
Ne vem, če ste že kdaj hodile tričetrt ure peš v batarcah - naj vam zaupam, da se ti zokni zgužvajo nekam na pol stopala . Udobno! No, pridem v moževo šolo, tam nisem bila še nikoli in med iskanjem knjižnice pokasiram nekaj milo rečeno začudenih pogledov od v nulo spedenanih najstnic. Stopim not, mož dvigne glavo izza pulta in reče: O JEZUS! S takim zgroženim pogledom, da bi ga najraje lopnila po glavi s tisto kapljajočo marelo . In mi da ključ s komentarjem - zdej pa bejž, da te kdo ne vidi . Na njegovo sodelavko sem naredila čudovit prvi vtis. Sem jo prosila, če ima kako vrečko, da si jo dam na glavo .
In ker je treba ležečega na tleh seveda še dodatno zbrcati: končno doma, pa me ustavi pred blokom 82-letna soseda - "Jana, prosim, poglej, če se izpod mojih hlač fejst vidi, da imam gumijaste škornje, ker taka res ne bi rada hodila po mestu".
Zaključek? Al moram začet mislit na ključe, al pa še v vrtec hodit vsaj v kavboljkah in ne v batarcah.
|
Natisni
.
.
