tinkatonka
|
V sredo 22. februarja sem imela pregled pri ginekologinji. Bila sem že 5 dni čez PDP in res sem komaj čakala da rodim. Na pregledu G. ugotovi, da imam vnetje nožnice, da sem odprta 2cm in da je maternični vrat zmehčan, ampak da vse kaže, da bom mogla iti v petek na sproženje poroda. Domov sem prišla totalno obupana, predvsem zaradi vnetja nožnice, ker sem vedela, da se otrok lahko okuži na poti čez porodni kanal. V četrtek ob pol štirih pa me prebudi rahla bolečina. Ker sem mislila, da me zvija zaradi vstavljene vaginalete, se šla na WC in nato zaspala nazaj. Čez 10 minut me ta bolečina ponovno zbudi. Ker mi ni bilo popolnoma nič jasno zakaj me to boli, sem postala pozorna. In čez cca 8 minut spet ta ista bolečina. Tokrat sem vedela, da se počasi začenja. Postalo me je majčkeno strah, češ zdaj gre pa očitno zares. Možu, ki je v bil v Portorožu, pošljem sms, da se nekaj dogaja. Ker so se popadki vrstili čedalje bolj pogosto, tudi na 5 minut, sem ga nato še poklicala in rekla, da se mi zdi da mam popadke, da pa nisem sigurna in da naj zato še ne pride v Ljubljano, da če bo kaj drugače ga obvestim. Hodila sem po hiši, gledala Tv, bila na RR-ju in vmes predihavala popadke. Okrog pol šeste ure zjutraj sem šla na wc in glej ga zlomka, odpadel mi je čep nato pa mi je odteklo še malo plodovnice. No to je bila pa pika na i, da grem v porodnišnico in seveda je bil mož takoj obveščen, da naj počasi zapusti našo ljubo Primorsko in se odpravi spoznat svojega sinka.  Vmes ko sem se pripravljala za na »pot v Rim«, sem postlala še posteljo, pospravila na grobo dnevno sobo in možu pripravila obleke ter potrdilo za prisotnost pri porodu. V porodnišnico sem prišla 6:40. Po opravljenem CTG-ju, kjer se popadki sploh niso videli, jaz pa sem jih čutila na 5 minut, me babica še pregleda, ugotovi, da sem odprta 4cm in da gremo rodit. Po opravljenem klistirju in britju so me ob 9h odpeljali v porodno sobo št.3 (roza barve) in takrat se mi je pridružil še mož. Popadke sem imela še vedno na 5 minut, ampak vseeno sva se z možem še hecala, malo slikala,...., in čakal da se začne kaj dogajat. Ker sem imela kar močne svoje popadke so mi dali le 2 kapljici umetnih popadkov, dali so mi tudi narkotik, ki naj bi me naredil omotično ampak jaz sem vse še bolj čutila, tko da očitno ni name nič vplival, preko maske pa tudi nisem mogla dihat, ker mi enostavno ni odgovarjalo. Popadki so bili vse bolj boleči, mož pa me je med vsakim popadkom masiral z ježkom po križu. Njegova pomoč, masaža in pozornost so mi bile neznansko v pomoč, zato vsa pohvala mojemu dragemu. Kmalu so se popadki začeli na 2 minuti, pa na minuto, vmes med popadki sem bila kar omotična in sem malo dremala. Potem pa se je začelo: kar naenkrat sem imela polno sobo ljudi, mene je začelo tiščat navzdol in začeli smo pritiskat. Ker je imel naš Anej kar veliko glavico, jaz pa popolnoma neelastičen presredek so me prerezali, pa še babica je malo pomagala s pritiskom na trebuh in ………porodila se ja glavica, z naslednjim popadkom, pa sem na trebuh dobila to čudovito bitje, najinega sinka. Ko je ležal tam na mojem trebuhu in ko sem ga tako previdno pobožala, sem možu rekla: »glej lubi sinka imava«, solze so stekle, ljubezen in sreča, ki jo začutiš ob pogledu na svojega otroka, ki ga 9 mesecev nosiš pod svojim srčkom, pa neizmerna . Ob tako lepi porodni izkušnji, bi šla še enkrat takoj rodit.
Še enkrat hvala mojem možu za vso podporo in pomoč pri porodu. RADA TE IMAM LUBI! In hvala tudi mojemu sinku Aneju, ki je kot sončni žarek posijal v najino življenje in naju izbral za starša .
_____________________________
Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ko berem tako lepo si napisala.....Iskrene čestitke še enkrat ob tvoji sreči.....
