AKŠ
|
Vem da malo pozno ( ampk nikakor ne pridem do računalnika - verjetno veste zakaj ), ampak kljub temu vam bom povedala, kako je prišla Lea na svet.....
27.10. me je cel dan po malem zvijalo, proti večeru pa sem opazila, da se to zvijanje ponavlja na 10 minut. Vedela sem da je verjetno to to....ampak sem rekla da se bom še malo legla ampak takrat pa je vse skupaj začelo postajati močneje in močneje....
ko sem to povedala svojemu, je skočil iz postelje in bil oblečen v eni minuti in pomagal obleči tudi mene. Da ne omenjam kako smo se peljali v bolnišnico - 160km/h - se mi zdi, da je to še pospešilo popadke, ki so se kar naenkrat začeli vrstiti na tri minute.....bodoči očka je bil grozno zmeden in se odločil, da ga pri porodu ne bo zraven, ker mu je bilo hudo, ko me je gledal kako sem predihavala popadke in verejtno kaj drugega sploh nebi preživel....
ko sva prišla v porodnišnico smo šli takoj v porodno sobo, kjer so me "uštimali", ob 12:00 (cca.) pa smo začeli z porodom. Imela sem ob sebi najboljšo babico, ki mi je res pomagala preživeti vsak popadek posebej...to vse skupaj je trajalo tam nekje do 4h, ko je rekla, da moramo porod zaključiti, medtem ko naša mala pupa ni hotela ven.....najprej mi ni bilo jasno kaj mi je želela povedati in že v naslednjem trenutku so bili okoli mene zdravnik in še cel kup medicinskih sester....povedali so mi, da se je dr.odločil, da naredi vacum....v tistem trenutku se mi je skorajda porušil svet, saj sem prebrala kar nekaj neprijetnih zgodb glede vacuma.....začela sem se jokati, saj nisem vedela kaj lahko pričakujem.
Ko je prišel naslednji popadek, sem si zadala cilj, da jo bom še v tem trenutku spravila ven, ker nočem da mala trpi in da bi moral biti vacum dolgo na njeni glavici......pritisnila sem tako močno, da se mi je kar zameglilo, a se je izplačalo, saj sem že v naslednjem trenutku zagledala mali telešček.....naša mala borka tudi ni takoj zadihala, kar me je še dodatno prestrašilo....
po nekaj trenutkih sem zaslišala njen jok in takrat sem ponovno zajokala- samo to so bila solze sreče, saj so mi povedali, da je deklica dobro in mi jo položili na prsi.....kako dober občutek.....
sedaj ko sva doma, se zavedam kakšno srečo je imela moja mala Lea, da ni utrpela večjih posledic, razen manjše oteklinice na glavici, ki a že počasi izginja....
Porod je bil "psihično" težak, ampak sedaj, ko v rokah držim najlepše dete pod soncem, lahko rečem da je vse skupaj pozabljeno, seveda pa sem vesela tudi, da sem rodila v Trboveljski porodnišnici, kjer so sestre in zdravniki res 1A.....
|
Natisni
....
