Lorena
|
LP!
Saj ne vem, zakaj sploh pišem,upam, da mi bo vedel kdo svetovati. Čeprav že točno vem, kakšni bodo vaši odgovori.
Na kratko: poročena 4 mesece, vse o.k. in prav, noseča 20t, z možem vse štima. Oziroma je štimalo...do sedaj.
2 dni po poroki sva bila dobesedno izterana iz hiše njegovih staršev, ki sta nama pred tem dovolila tam živet in sva midva norca vse prenavljala in vlagala in bla bla, in ko sva jima hiško LEPO prenovila z NOVIM pohištvom, sva morala lepo iz čistega mira odpeketati v eno staro bajturino, ki ni imela niti WC-ja ( 2 dni po poroki!), v upanju da bo mir. In je bil...pa sva to bajturino iz 60. let lepo spet prenavljala, vse na novo, tlaki, stene, voda, elektrika, pohištvo, vse sva dala spet v to hišo, nič si nisva privoščila! Niti enih usranih gat si nisva kupila, nič! In kaj sedaj? Hiše nama ne mislijo prepisati, ni važno kdo, nekdo pač, ki naju je takrat z odprtimi rokami sprejel pod ''svojo'' streho (nekdo pač iz njegove strani). In sva sedaj rekla, da ne vlagava več nič, da greva na stanovanje oziroma nekam na svoje. Skratka, sva vse poslala v en krasni k*(če oprostite izrazu).
Sedaj iščeva stanovanje. Najini dohodki niso ne vem kako veliki, ker sva se ''zapufala'' za gradnjo teh dveh hiš, ampak nekako gre. Tukaj je še najin nerojeni otrok. Zaradi njega odhajava, ker naju dobesedno j* v glavo, vsi od njegove strani ( ampak on drži z mano in se zame vedno potegne!) No, končno je spoznal, da to verbalno zmerjanje ( mene kot kurbo, prasico itd.) ne pelje nikamor, še posebaj ne zato, ker se to prenaša na otroka, ker me take stvari enostavno spravljajo v jok in v obup.
Bilo je že tako hudo, da vam povem, da bi v primeru, da ne nosim najinega otroka, naredila samomor. Ne zdržim več, enostavno. Samo otrok me še drži po koncu!
Moji starši naju imajo vse tri zelo zelo radi, tudi mož njih, super se razumemo, vse to o.k., AMPAK kako naj razumem to, da moj mož raje ''gnije'' v tej luknji ( ki je dobesedno luknja, ker nama pač ni uspelo dokončati z adaptiranjem, polno prahu, brez kuhinje, ena mala sobica, groza na polni črti), kot da bi šel z mano VSAJ začasno živet k mojim staršem, ki naju imajo res radi. Drugega, finančno, nama ne morejo ponudit, ker so nama že dosti, lahko pa naju sprejmejo in bi bila pač dokler ne najdeva stanovanja v moji prejšnji sobi, ki je ogromna, z novim pohištvom, bila bi v dobrih družinskih odnosih. Moj mož se čuti krivega za to moje nesrečno življenje, vedno si očita, da je on kriv za vse, ampak mu tega nihče z moje strani ne reče, niti ne misli, ker to enostavno ni res. Ima pač takšne starše, ki so se ga dobesedno odpovedali, nikogar nima, razen mene, ki bi mu dajal upanje za življenje. Večkrat omenja, da če nebi imel mene, da bi se uničil, verjamem, da bi naredil samomor. Ni mu lahko, vem. Tudi meni ni, tudi to ve, ampak zakaj se noče toliko '' ponižati'' in sprejet tole rešitev, ki je ta trenutek res edina, kljub temu pa še dobra za vse.
Mislim, da ga malo skrbi še tisto,...kaj bodo pa rekli drugi.....čeprav vsi vejo kako sva že sedaj naje* in vsi držijo z nama.
Stanovanja ni lahko najti, zato zgleda da bom morala še vedno gniti v tisti luknji vse dokler kaj ne najdeva. Čeprav vam povem, da ne verjamem, da bom še dolgo zdržala poslušati to zmerjanje in življenje v teh neznosnih pogojih. Sama pa tudi ne grem nikamor, ker sva sedaj z možem eno, in bom ostala z njim, pa čeprav trpela. On mi pravi, naj grem sama k mojim staršem, ve, da tukaj škodiva otroku, da ni iz tega nič dobrega, ampak sama, brez njega ne morem it. Sem že enkrat šla s kovčkom (ker sem se pač hotel vmakniti prepiru) ampak ni zdržal brez mene, joče po telefonu, da brez mene noče in ne more živet. Pa sem šla lepo nazaj spet v to luknjo. Ampak nikdar se ne prepirava zaradi tega - on hoče da jaz grem, po drugi strani pa ne zdrži brez mene niti minute. Samo mene ima, in ne glede, kako ste to pismo razumeli, zelo zelo me ljubi. Ampak je preveč trmast. Ne vem kako naprej.
Kako ga prepričat, da bi požrl ta svoj ponos in šel z mano? Pravi, da mu je težko pogledat mojim v oči, ker mi je pa tako zaje* življenje. Enostavno se čuti krivega, ne dojame, da mu tega nihče ne očita, ker vsak vidi, da je največja žrtev tujak prav on sam, neljubljen od nikogar, tudi od svojih staršev ne.
Prosim vas, pomagajte mi, kako ga prepričat? Je kakšen izhod iz te situacije?
Sama ne grem nikamor, preveč ga ljubim, ne zdrživa drug brez drugega.
Prosim pomagajte!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, sploh ni tako slabo oz. je super. 
dobro zapomnili !!!
