kepa*
|
Že nekaj časa me grabi želja po še enem otroku. A sem zmedena. Ne vem, ali naj se odločiva še za enega ali ne. Namreč, da sem zanosila prvič, je trajalo skoraj tri leta. Pomagal je klomifen. V nosečnosti sem imela kup težav: nosečniški diabetes, povišan krvni tlak, mali je bil zahiranček in se je s CR že hudo mudilo...Vse to je pustilo precej hude spomine. In sem bila najprej odločena, da nič več otrok. A sem si vedno želela vsaj dva. In zdaj se ta želja pojavlja ponovno. Gin mi je rekel, da je možnost ponovitve stanja zahiranosti pri drugem otroku, a me je spodbujal, češ, da bi bila zelo pod nadzorom. Moj pa ni preveč za to. Pravi, da sva zdaj imela veliko srečo in da ne bi več tvegal. Je pa edinček in nekako ne razume, kako je imeti brata, sestro... Jaz pa ne želim, da bi bil Gašper sam. Že zdaj prav obožuje otroke, družbo..., a je žal večinoma sam z mano. Ko pa je v družbi drugih otrok, je presrečen. In nočem, da je vse življenje sam, jaz imam ful rada brata in si ne predstavljam, da ga ne bi bilo. Po drugi strani pa me je strah komplikacij, če z otrokom ne bi bilo vse ok...In ne morem si privoščiti, da bi bila spet 2 meseca v bolnici, kot pri prvi nosečnosti, doma pa bi imela malega otroka... Če bi se odločila za še enega otroka, moram obvezno shujšati. Morda je tudi to bil vzrok za težave....Tako da sem razmišljala, da bi morda na otroku začela delati na začetku drugega leta, če bo moj seveda zato (vem, da bi po pogovoru bil). In itak bi se verjetno spet morala poslužiti klomifena... Kaj pa vem... Kako bi se vi odločili na mojem mestu? Tako sem zmedena. Vem, da se ne morete odločiti namesto naju, a vsak vidik je dobrodošel.
_____________________________
Letos pa bo!
|